
Pot nadaljujem po kolovozu, ki najprej pripelje do pašnika (rdeča sled). Lahko bi nadaljeval preko pašnika, a se držim prvotnega načrta. Ob daljnovodu pridem na sedlo med vrhovoma Žerjavce in Vrše. Kolovoz počasi preide v stezo, ki več ali manj poteka po grebenu, zato smo deležni tudi nekaj razgledov proti Karavankam.

Z Vrš (850m) me čaka kakih 50m spusta. Pred ponovnim vzpenjanjem proti cilju je sem moral kakih 100 metrov narediti po občutku, saj so nekateri deli steze zaraščeni – posledica sečnje in sonca. Kmalu najdem novejšo vlako, ki se strmo vzpne pod sam vrh. Zadnjih nekaj metrov naredim po brezpotju, ki pa ni preveč težavno.

Sam vrh je zaraščen in je nekoliko bolj zoprn za postavljanje anten. Raje se umaknem malce severno, kjer je prav pripravna jasa. Tu težav z antenami ni. Na sonce odromajo zadeve, ki se morajo posušiti, jaz se raje skrijem v senco.

Band je živahen, a kar nekaj težav povzroča dejstvo, da je v smeri EU vrh zakrit z bistveno višjim grebenom Karavank, zato je tudi število slabših raportov večje, kot običajno. Kljub vsemu sem z izplenom zadovoljen, saj se mi uspe približati povprečju običajnega števila zvez.

Že ob vzponu sem opazil vlako, ki se je z desne pridružila smeri dostopa, zato se odločim, da ob spustu preverim še eno smer (zelena sled). Prvi del spusta se držim smeri vzpona, saj se ni za igrati med kupi vej in drobirja, ki so ostali za sekači. Malce niže se držim novejše vlake, ki ni vrisana v kartah. Na nekaterih delih je zadeva kar strma. Pazim, da me ne »potegne« preveč levo, kjer bi končal na predelu, ki je na karti označen kot Poljane. Precej zaraščena vlaka me pripelje na gozdnat teren, kjer stezo izgubim. Mahnem jo še nekoliko bolj proti zahodu, kjer bi moral po kartah na travniku biti objekt. Res je tam, sedaj sta že dva. Najdem stezo, ki me mimo dveh potočkov (na karti nista vrisana) pripelje do vlake in južnih vrat pašnika, ki sem ga zjutraj opazoval z druge strani. Čaka me še krajši spust in že sem v senci dreves pri avtu.
Osebno mi je pot, po kateri sem se vzpenjal, prijetnejša za hojo. Tudi nekaj razgledov smo deležni. Spust je potekal v gozdu, v mokrem vremenu bi se vlake zagotovo spremenile v potočke.
Hvala za zveze!
Še nekaj slik je v galeriji … KLIK