Po parih minutah vožnje zapustimo strnjeno naselja in kmalu levo vidimo kažipot za izhodišče pešpoti proti Bohorju. Jaz se držim desno v smeri kažipota za planinski dom na Bohorju. Ko sem se tu vozil zadnjič, je bila cesta v precej slabšem stanju, sedaj pa je vse do doma lepo široka in asfaltirana. Dom se nahaja na jasi tik pod cesto in nekoliko višjo vzpetinico imenovano Špic hrib (919). Okoli je več kot dovolj prostora tako, da brez težav parkiramo.
Pot nadaljujem peš, sprva kar po cesti, ki jo zapustim ob znamenju (rdeča sled). Tudi dobršen del poti proti vrhu je na novo razširjen in nasut. Videti je, kot bi pripravljali cesto za odvoz lesa, saj je kup dreves označenih za podiranje. Le zadnja tretjina poti je dejansko podobna kolovozu, ki pripelje na jaso tik ob oznaki vrha. Tu bomo našli tudi vpisno knjigo in žig. Nekoliko se umaknem od vrha in se skrijem v prijetni senci, kajti dan bo vroč.
Toliko težav s klini že dolgo nisem imel. Teren je zbit ko kamen in prav na nizko pokošen. Vidi se, da zadeva ni naravna in jo je nekdo dodelal. Kasneje v domu izven, da je že JLA imela neke načrte tam gori, zato so teren izsekali, poravnali in utrdili, potem so pa šli. No, tudi današnja vojska ima z lokacijo očitno svoje namene, saj me pride pogledat Kralj Matjaž. Očitno jaso uporabljajo za vadbo pristajanj izven urejenih letališč.
Aktivacija mine v običajnem tempu. Ko se band umiri pospravim in se odpravim po markacijah v smeri Lisce (zeleno). Spust je kar strm in zdrsljiv – smer, po kateri sem dostopal, je za hojo prijetnejša. Strm spust se zaključi na kolovozu, ki me popelje nazaj proti izhodišču.
Na povratku naredim še krajši ovinek na Veliki Koprivnik – čisto zaradi firbca, če si res zasluži tako ime
. Na vzponu ni ne duha ne sluha o koprivah, jih je pa zato toliko več na spustu preko Ošterca. No pa naj bo Koprivnik 
…Sledi še klepet z oskrbnikom, skok na Špic hrib in nato pot po znani cesti proti dolini.
Hvala za zveze in SPOT-e!
Več slik je le en KLIK stran.