Med počasno vožnjo iščem, kje bi bila oznaka za vrh, a jo seveda zgrešim. Vidna je le v primeru dostopa z Brezij. Parkirati ne morem tam, kot sem si zamislil, saj vlačijo les s pobočij Vovarja. Spustim se nekoliko niže, kjer najdem prostor, kamor se da stisniti avto.
Ob povratku takoj opazim oznako za vrh. To, kar je bila nekoč verjetno steza, je sedaj postala prava gozdna cesta. Kot se izkaže kasneje, jih je po pobočju cel kup. Na križišču dveh vlak se odločim, da zavijem desno (rdeče sled). Razlog je precej enostaven. Tudi če bo vlake zmanjkalo, bo po nekoliko položnejšem pobočju (bolj redke izohipse) laže nadaljevati proti vrhu. Res vlake zmanjka in nekaj višincev je potrebno narediti po brezpotju, ki me ponovno pripelje na drugo vlako, ki se konča malo pred vrhom.
Teren je ponekod že lepo očiščen, drugod še vedno leži polomljeno in izruvano drevje kot posledica vremenske ujme pred leti. Pridem do večkrat opisane klopce in vpisne knjige. Hitro ugotovim, da tu nekaj ne bo v redu, saj me GPS usmerja naprej v smeri JJV, kamor se vleče vrh. No, pa smo našli še en vrh s »klopca sindromom«, okoli katerega se bodo kresala mnenja. Malo hodim sem in tja in posnamem par točk za kasnejšo analizo.
Nadaljujem proti vrhu, ki pa ga ne morem doseči. Tisti del je še vedno križem-kražem prekrit z drevjem. Ustavim se nekje na pol poti med klopco in koto 940m, pa še za to se je potrebno nekoliko spustiti in med podrtijami najti varen dostop.
Za fiksiranje fiberglasa mi služi odlomljen ostanek smreke. Za UKV anten'co mi nagaja smučarska palica, ki nikakor noče obstati zapičena v mehko podlago. Z nekaj preklinjanja in zatikanja ob »zobotrebce«, ki so nastali ob lomljenju lesa, se na koncu vse skupaj uredi.
Band je kljub ponedeljku zelo živahen, a je PPS kmalu na soncu, ki ne prizanaša ne opremi ne meni zato takoj, ko se zadeve umirijo, hitim s pospravljanjem in umikom v senco. Še enkrat se poizkusim prebiti proti »našemu« vrhu a odneham. Je preveč našpičeno vse skupaj in za moje pojme prenevarno.
Spuščam se po strmi stezici, ki mora biti v mokrem kar spolzka. Malo nižje pripelje na vlako, ta pa do že prej omenjenega križišča (zelena sled). Vse skupaj mora biti v mokrem vremenu precej blatno, saj prevladuje zemlja. Vrnem se do avta in preko Brezij in Vodic pri Kamniku in Mekinj naprej proti domu. Če vprašate mene, je dostop s smeri Gozda precej boljši – vsaj kar se tiče kvalitete makadamskih cest.
Analiza pokaže sledeče. Po kartah in zbranih podatkih je med klopco in vrhom, ki ga imamo označenega v ARM-u, kakih 109m. Če upoštevamo možno napako pri določanju koordinat je čisto verjetno, da bi bila ta razdalja tudi znotraj 100m odmika ali pa še celo večja od 109m, kot jih pokaže gornja slika. Dokler se ne očisti tistega konca grebena in se morda celo pokaže značilen konfin z X-om, bomo težko določili, če karte lažejo. Vseeno vam predlagam, da se od klopce odmaknete v smeri, kjer sem delal tudi jaz. Tam boste definitivno znotraj dovoljenih odmikov od vrha, ki jih predpisuje ARM.
Hvala za zveze in spote!
Nekaj slik v večjem formatu najdete tu.