Lepa asfaltna cesta se nadaljuje mimo Metnaja in Goričice in se spusti v dolino potoka Bukovica. Še krajši vzpon in sem na sedlu (kota 536) s spomenikom vsem padlim na meji, ki je tu potekala v II. svetovni vojni. Zavijem desno (levo bi šel na Obolno) v smeri zaselka Debeče, kjer je z asfaltom konec. Pred mano je še nekaj malega makadama, ki se mu poznajo zadnji nalivi. Avto pustim na odcepu markirane gozdne ceste na višini okoli 550m. Kažipot, ki ga s ceste lahko hitro spregleda, nam kaže smer za Felič vrh – zaselek na vzhodnem pobočju Osrence.
Pot se hitro razdeli – levo vodi markirana pešpot (rdeče), desno pa prav tako markirana gozdna cesta, ki je v spodnjem delu precej zdelana (zeleno). Po eni grem gor, po drugi dol. Kljub temu, da oznake govorijo o panoramski krožni poti Javorje, veliko ni videti. Vse skozi sem v gostem gozdu. Le tu in tam se opazi poseke, ki so se že zarasle. Za razglede bi moralo ponovno pasti kaj dreves.
Dokaj hitro pridem do treh betonskih stebrov, četrti manjka. So ga razstrelili? Najverjetneje gre za ostanke graničarskih opazovalnih stolpov, ki so jih uporabljali nemški vojaki, med II. vojno, za varovanje meje med Nemčijo in Italijo. Tudi pot, po kateri hodim, je ostanek nekdanje graničarske steze. Le nekoliko naprej pridem do novega razglednega stolpa in še slabih 100 metrov naprej do označene kote (konfin) in klopce. Kasnejši pregled natančnejših kart mi je potrdil, da me občutek na terenu ni varal – vrh z razglednim stolpom je nekoliko višji od vrha, ki je označen v kartah in naših podatkih, zato bo potrebna korekcija.
PPS postavim malce od oznake vrha, saj le tu lahko raztegnem fiberglas. Gost, dokaj nizek, listnat gozd me je navdajal z nekaj skepse, glede možnosti za delo. Hitro se izkaže, da so strahovi odveč. Takega navala na kakem hribu že dolgo nisem bil deležen. Saj ni čudno – vrh se je prvič pojavil na KV, očitno pa je tudi »band pravi«. Končam z nekaj preko 120 zvezami, kar je največ med mojimi dosedanjimi aktivacijami. In vse to kljub temu, da je bil zaradi danosti terena SWR na anteni dokaj visok (malo pod 1:3).
Na povratku se povzpnem še na razgledni stolp, ki komaj še zasluži ime »razgledni«. Tudi tu okoli bi bilo potrebno nekaj žage. Zanimiv relief z oznakami nam razlaga, kej bi lahko videli, če bi bilo ozračje bolj čisto in drevje nižje.
Pri avtu sem, kot bi mignil. Ker nadaljujem še v smeri Obolnega, se do sedla s spomenikom vrnem po isti cesti.
Še nekaj številk: Škofja Loka – izhodišče: dobra ura vožnje, 66 km. Izhodišče – vrh: slabe pol ure hoje in ogledovanja, 1 km, okoli 160m višinske razlike.
Hvala za zveze in spote!
Nekaj slik v večjem formatu je v galeriji.