Jelovico smo »naskočili« z vzhodne strani – preko Dražgoš, mimo Bičkove skale do konca asfaltirane ceste in nato preko labirinta gozdnih cest, kjer nam je uspelo dvakrat tudi zaiti (no, ja – cesta, ki je bila sicer vrisana na kartah, enostavno ni več zaslužila tega imena
). To popotovanje je tudi eden od vzrokov, zakaj smo z delom pričeli kasneje, kot je bilo načrtovano. Z vrha smo se vračali po »zahodni« strani, ki je zagotovo boljša – zato jo predlagamo tudi za dostop do izhodišča, od koder je potrebno še slab kilometer peš. Dostop si je najbolje ogledati ob karti. Iz Selške doline se pri Železnikih preko Rudna usmerimo po cesti, ki preko Rovtarice pelje v Bohinjsko Bistrico. Cesta je sicer makadamska, a se ji nima kaj posebnega očitati. Malce naprej od križišča, kjer pelje cesta in markirana pešpot v smeri Ratitovce (karta) zapeljemo desno na dobro gozdno cesto (kota 1122), kjer nas najprej pozdrav tabla, da se tam nahajaš na lastno odgovornost. Nekaj 100 metrov više boste na levi strani v gozdu opazili lovski dom (l.k. na karti). Cesta se v glavnem stalno dviguje in vijuga po robu prepadnih sten nad Mrzlo dolino proti vmesnemu cilju, ki ga je možno z lahkoto zgrešiti, zato pozornost ne bo odveč. Izhodišče je gozdna pot, ki se prične ob cesti med »a« in »ž« v napisu Dražgoška gora (glej karto). Avte smo pustili nekaj deset metrov naprej po cesti, kjer se teren nekoliko razširi in zravna, približno na mestu smrečice in drevesa (glej tukaj) pa se nahaja nek nov objekt.
Mahnemo jo po gozdni poti nekako do višine 1350m, nato pa zavijemo desno po grebenu v smeri vrha. Kake resne poti ni, zato kompas ali GPS pride prav, da držimo pravo smer. Malo pod grebenom splašimo čredo muflonov, ki jo mahne v globine Jelovice. Škoda, da je pretemno za slikanje. Vrh, ki je popolno zaraščen in prepreden s podrtim drevjem, najdemo brez posebnih problemov. Delati se z njega ne da, zato se odmaknemo nekaj metrov na poseko (vidna na Ortofoto posnetku desno od vrha).
Rutinirano postavimo opremo in začnemo najprej na 40m CW. Vidi se, da je vikend, saj se pojavlja kup znakov, ki jih med tednom ni. Temu primerno je tudi nekulturno vedenje nekaterih – vikend šoferji in vikend operaterji
. Po koncu prvega navala se prestavimo na 30m, kjer se za postajo usede Tom. Slavc pravi, da tokrat ne bo delal. V planu ima povratek z vso možno opremo - od SSTV, do EME sistema . Si pa vzame čas in natančno preveri, če smo zadeli pravi vrh in poskrbi za večino fotografij. Še skok na 2m in 20m SSB, vmes pa pogledovanje v nebo, kdaj bo začelo padati. Ob 11 uri po lokalnem času postane pretemno, prileti že kaka kaplja. Odločimo za odhod, a spotoma še malo raziskujemo gozdno pot, ki ni vrisana na kartah - ne papirnih, ne digitalnih. Poteka z vrha približno po grebenu do sedla pri črki "D" in naprej proti vzhodu - kakih 100m severneje od tiste, ki je na zemljevidu vrisana. Ugotovimo, da bi bila zelo primerna tudi za dostop, saj se ti ni potrebno prebijati skozi bolj zaraščene predele.Vrnemo se po cesti, ki je zgoraj opisana za dostop s to razliko, da jo precej pred Rudnom zavijemo ostro levo proti Dražgošam, kjer v brunarici Cankarjevega bataljona naredimo analizo odprave in prevedrimo prve nevihte.
Še nekaj slik.
... recimo do dve uri ne preveč strme hoje (merjeno z mojim tempom) ... madonca sem zahteven 
ampak na žalost ni šlo, saj smo imeli nujen sestanek oz. dogovor glede doasfaltizacije poti.