Običajno bi se dalo takoj po odcepu ceste proti Ermanovcu pustiti avto, a je bilo tokrat vse zasedeno. Ni ostalo druge kot nadaljevati po asfaltirani cesti in se ustaviti ob ekološkem otoku nekoliko više.
Vreme ni ravno spodbudno, tja v smeri Bevkovega vrha se komaj kaj vidi. Prvi del poti poteka kar po markirani cesti
. K sreči sta bankini dovolj široki in utrjeni, da ni potrebno nabijati asfalt. Cesto zapustim pod kmetijo Laniščar, kjer me kažipot na drevesu ob cesti usmeri levo na makadam, ki ga prav hitro zapustim, saj markirana pot takoj nad hišami zavije desno v smeri gozda. Za skladovnicami drv je nekaj snežnih zametov, ki niso več zmožni nositi teže aktivatorja. Više v gozdu je teren še zmrznjen – tako sneg kot zemlja, kar je v redu, drugače bi bil blaten do glave.
Pot me pripelje do opuščene vojašnice s časov Rapalske meje. Enaka zasnovo, kot so pod grebenom Lajnarja nad Soriško planino. Malo nad vojašnico zapustim markirano pot in se skozi gozd usmerim prosti vrhu. Vidim, da je po zadnjem sneženju že ne nekdo hodil pred mano. Če je bil aktivator se ni veliko zmenil za vrh in je mimo njega odmaširal proti znani planjavi, na kateri še vedno stojijo skladovnice drva.
Poiščem vrh, ki je zasnežen, zato tudi morebitne oznake ni možno najti. Vsaj glede na karte pa je zelo mala verjetnost, da kaka oznaka sploh obstaja. Hitro ugotovim, da tu nimam kaj početi, zato se umaknem do skladovnic, ki se nahajajo okoli 80m od vrha. Tu je ravno toliko kopnine, da lahko nezahteven aktivator najde prostor za postavitev PPS-a. Z antenami ne bo nobenih težav – čistina je velika več kot dovolj. Fiberglas privežem kar za podporo strehe in že sem v etru. Aktivnost je na nivoju, ki jo lahko pričakujemo za zelo obljuden vrh. Sem pa bil prijetno presenečen nad dokaj kulturnim pile-upom. Morda so si nekateri le vzeli k srcu moje nerganje glede »operaterskih postopkov« pred mesecem na SW forumu.
Vsega luštnega je enkrat konec. Odločim se, da se spustim do Vrhovca in nato po pobočju nazaj do izhodišča. Lepo se vidijo sledi aktivatorjev v zadnjem mesecu, ki so na Vrhovčev grič prišli z najbolj pogostega izhodišča. Vsi so se ustavili pri skladovnici drv, nihče ni šel preverit, kje je dejanski vrh. Slabo to.
Nezahtevna tura kljub dejstvu, da ne izbereš najkrajši dostop – več kot primerna za spomladansko ogrevanje.
Nekaj slik v večjem formatu je tukaj …