Golica, S5/KA-013
Kljub temu, da je bila to že 10 SOTA aktivacija Golice, nisem nikjer zasledil, da bi kdo kaj napisal o tem! Na tem mestu se prostovoljno javim, da bom prvi!
Planinci, izvedenci iz naših vrst sigurno poznajo precej smeri vzponov na ta vrh, ki ima tako zveneče in znano ime. Za to je poleg narcis, ki so ponesle ime gore po naši domovini, vsekakor najbolj zaslužen tudi Slavko!
Opisan bo kombinirani MTB/palični dostop na vrh. Ta se je začel tam kjer se konča asfaltna cesta, ki pripelje iz Koroške Bele in se ob potoku Javornik vzpne za celih 350 višinskih metrov, se dotakne Javorniškega rovta in konča na Pristavi. Tu je na levi strani sicer lepo in udobno parkirišče vendar je okuženo s tablo »privat«. Je pa na drugi strani ceste tudi precej prostora za vozila, ki so poleg tega hkrati deležna še globoke sence. Poleg planinskih smerokazov, ki nas usmerijo v želene smeri, opazimo že tudi prve markacije. Po makadamki jim sledimo vse do razcepa pod Malim Zdrtnikom, na koti 1200m. No, ta pametni bodo na tem mestu sledili makadamki in tako elegantno in spočito prišli na Pusti rovt. Tisti z malo več žilice po avanturi pa bodo markacijam še vedno sledili in kmalu začeli na mestu kjer se pot odcepi v strmo vlako preklinjati dan, ko so se odločili, da bodo delali na svojo roko in ubirali svojo lastno pot. Vlaka sicer ni pretirano dolga, je pa strma u bož.. mater. Ne vem kdo se je komu bolj smilil. Jaz biciklu ali on meni! Se pa ve kdo je koga nosil in porival! Po cesti bi bilo lažje, vendar tudi precej nezanimivo. Kakorkoli, ko pridemo na Pusti rovt se pred nami postavijo prvi kadri planine. Milina od narave! Ne vem zakaj so mu dali tako zanič ime! Že prvi pogled na planino mi je vkopal noge. Presenečeno sem obstal, saj sem spoznal, da sem tukaj nekoč že bil. Ma kdu bi si mislil! Nejc, MTB kolega iz teh krajev, nas je pred leti vodil tu mimo na pobočja Struške in Vajneža. Spomnim se, da je bila megla tako gosta, da smo hodili v takem razmaku, da smo skoraj grizli zadnje kolo kolega pred sabo, kajti drugače bi se lahko izgubili. Dogodek o tem kako sem med spustom s samega vrha Vajneža skoraj srečal Marijo, pa je tudi zabeležen nekje na spletu. Kolo ni hotelo z mano v dolino in je ostalo malo pod vrhom, sam pa sem v polni bojni opremi in s kamero vpeto na čeladi, naredil 15 prevalov in se z razbitim gobcem ustavil pol metra pred en kubik veliko skalo. Vsaka šola nekaj stane, ne!?
Malo nad Pustim rovtom se od naše poti odcepi markirana planinska pot na Struško. Ta pelje desno, naša pa vodi še kar naprej po lepi makadamki v levo in nas kmalu pripelje na preval Suha. Na desni strani stojita dve spominski obeležji. Eno je v spomin padlemu partizanu, drugo pa v spomin na preminule v letalski nesreči, ki se je zgodila med drugo vojno, ko je bil tukaj sestreljen ameriški B-17. Na tem mestu je enkraten pogled na Malo Golico in na njeno belo preprogo narcis. Po krajšem vedrenju pod bližnjim drevesom, ko je bilo treba počakati, da se oblak z dežjem premakne malo bolj na jug, se zapodim v prvo strmino in zarijem nos v cvetočo omamo. Človek bi kar ležal tam v mokri travi in skozi nos globoko vlekel, vlekel, vlekel……
Nedaleč naprej nas pozdravi nov smerokaz za Golico. Tokrat smo seznanjeni, da nas do planinske koče loči le še 30 minut. Ne verjet! To veljaj le za tiste, ki hitijo, norijo in besno zabadajo palice v breg. Za tistega, ki gleda bolj v stran kot pa na samo pot, se pa ta čas krepko podaljša. Težko bi si bilo oprostiti in spregledati vse lepote, ki te spremljajo ob tem lepem prečenju pod Malo Golico. Levo se odpirajo enkratni pogledi na dolino Save Dolinke, desno so omamno dišeče strmine prepolne belih narcis, pred tabo se razkriva pogled na severno stran Julijskih Alp, z njegovim veličanstvom Triglavom v sredini. Kot iz pravljice pa deluje prvi pogled na planinsko kočo na Golici, ki stoji skoraj nad potjo.
Občasnega sestopanja in rinjenja kolesa imam počasi dovolj. Pri klopci kjer je žičnica najdem na koncu ene skrite stezice poljski vece. Ta je sicer na štrbunk, vendar ima pravo, ma prav ta pravo wc desko. Sicer plastično, ampak ima jo! Pogled skozi njeno luknjo ti pove kakšen grozen konec doživlja tvoj kakec, ko pada v globino pod njo! To mesto je bilo izbrano za skrivno parkirišče bicikla. Tukaj bo počakal in amen! Tokrat grem na vrh sam! Balanco zamenjam s pohodnimi palicami in že neutrudno prebadam rastlinice ob stezi, ki pelje mimo planinske koče in po golem ter od blata drsečem pobočju proti avstrijski meji. Tudi tukaj ne drži 30 minutna napoved vzpona do vrha. So preveč lepi pogledi proti Julijcem, dolini Save in ob prihodu na vrh grebena še na avstrijsko stran z Vrbskim jezerom in prelepo Dravo, da bi se trudil držati tega časa.
Po prihodu na vrh sem kar malo v zadregi, saj se mi zdi, da je točka, ki je označena za vrh in kjer stoji trigonometrična točka, ter po novem še plošča z vrisanimi smermi za bližnje in daljne vrhove, na oko nižja od dobrih 150m oddaljenega nadaljevanja po grebenu. Kasneje z GPSom na hitro namerim, da je ta razlika dobre 4 višinske metre. Lahko se seveda tudi motim, vendar že sam pogled na nadaljevanje grebenske poti te ne prepriča v nasprotno!
Na mestu kjer je nekoč stala koča je prostora za manjše nogometno igrišče in ni strela, da ne postavimo tudi naših žičnih anten. Kot vedno je bila tudi tokratna aktivacija na kratkem valu in v telegrafiji! Z Golice sploh prvič na KV in CW!
Po končani aktivaciji si vzamem nekaj časa za slikanje, veter mi pomaga spravit anteno, kajti sledi manjši premik proti prej omenjenemu trigonometričnemu betonskemu bloku, kjer je v bližini tudi mejni kamen. Zdaj sem pa že v Avstriji, na Kahelgooglu . Močan severni veter me kmalu prepriča, da obstaja še kaj lepšega kot pa je upiranje njemu in kljub soncu, ki je prevladalo na nebu, sedeče zmrzovanje s tasterjem med prsti.
Drugi del zastavljenega cilja je bil precej bolj mikaven! Hitenje proti veceju pod kočo, spuščanje sedeža v nižji položaj in neverjetni MTB užitki na spolzkih koreninan, mokrem listju in kamniti, ter blatni vlaki. Japadabaduuuuuu….
Ostaleslike so v Fotoalbumu, KLIK!
