Žal prepozno ugotovim, da bi se dalo pot presekati po kolovozu, ki bi me pripeljal pod hiše z zahodne strani, kjer bi se priključili markirani poti. Tako bi se izognil tudi zoprnemu cucku, ki je ves prestrašen bevskal in renčal – a le, če si mu pokazal hrbet. Takoj ko si ga pogledal jo je ucvrl, kolikor so ga nesla kratke tačke.
Takoj nad hišami se prične vlaka, ki je globoko vsekana v greben. Pod listjem je kar precej blata, ob dežju po strugi teče potoček. Nimamo kaj razmišljati, le gristi kolena do grebena (kota 439), kjer je najhujše za nami. Tu je križišče več poti, ena je prav zanimivo označena.
Nadaljujem po lepem kolovozu, ki se zmerno dviguje proti končnemu cilju. Tudi tu so markacije zelo na gosto posejane – nekatere so prav smešne. Ne levo, ne desno – na gliho in pazite, da ne stopite na moj svet
.Vrh se nahaja nekoliko južneje (cca 30m) od tega, kar je označeno na karti. Pričakajo vas klopce, knjiga in žig. Tudi tu je precej živahno, celo kolesarjev je precej, vsi pa prihajajo iz vzhodnega konca in se nato vračajo v smeri, ki jo za povratek izberem tudi sam. PPS postavim malo proč tako, da sem zadovoljen jaz in občasno preglasni obiskovalci in psi.
Band je kar živahen. Opažam, da se med lovci pojavlja vedno več novih znakov. Občasno pogledujem proti oblakom, iz katerih tu in tam prinese kakšno dežno kapljo. Bo zdržalo ali ne bo? Na koncu se je vse lepo izšlo. Vrnem se po nekoliko spremenjeni poti (zeleno), ki me bo pripeljala bliže avtu, ki me čaka v Brezjah.
Tudi tu je problem, kje pustiti avto. V vasi, kot sem ga jaz, ali pa na makadamu, levo ob cesti, ki pelje proti Korunu – tam, kjer sem se jaz vrnil v Vrha. Spust mi vzame približno eno uro, vzpon nekaj malega več.
Tudi ta tura ni zahtevna, deli poti so malo bolj strmi, nagaja lahko tudi blato. Drevje na Vrhu ni pregosto posejano, zato s postavljanjem anten ni težav. Verjetno bi kak watt dodatne moči prišel prav.
Kakih posebnih razgledov ne pričakujte – še posebno, ko se bo drevje odelo v listje. Je pa zanimivo nekaj. Teden prej sem bil na Trdinovem vrhu. Kljub snegu so bila pobočja že posejana s pomladanskim cvetjem. Ne tu, ne na Ključu, pa niti enega samega cveta. Nenavadno.
V galeriji je še nekaj slik.