V Brezjah je težko najti prostor, kjer bi se dalo pustiti avto. Nekaj malega ga je pred vrtcem v središču vasi, ki je hkrati tudi avtobusno postajališče. Avto stisnem čisto ob objekt, ki danes ne obratuje – je pač dela prost dan. Brez problemov me počaka do popoldneva, le golobi si mislijo svoje in mi ga do dobra posvinjajo.
Če prihajamo iz smeri Dobrove, bomo zagotovo opazili tablo, ki nas s ceste usmerja proti Domu na Ključu. Prostora za parkiranje tu ne boste našli. Tudi na http://www.hribi.net predlagajo, da se zapeljete po strmem makadamu in vozilo pustite nekje v gozdu. No, meni je bila moja varianta dosti bolj všeč. Po novem asfaltu, ki poteka po severnem robu vasi, hitro pridem do novogradnje, kjer se začne gozdna cesta.
Po cesti skozi gosto meglo napredujem do točke, kjer na karti piše Boršt. Tu se levo odcepi strma pešpot, desno pa se cesta nadaljuje – verjetno v smeri Grabnarja, od koder se tudi da prit na vrh.
Malo pod vrhom se nahaja dom, ki ga v kartah ne boste našli. Vidi se mu, da že nekaj časa ni bil odprt. Čaka nas še zadnji vzpon in smo na vrhu. Končno se prikaže tudi sonce, ki pa nima nobene prave moči, vse močneje pa tudi piha. Še dobro, da sem pripravljen na čisto zimske razmere. Dokaj strma, a nezahtevna, pot mi vzame približno ¾ ure.
PPS postavim praktično na kamnu, ki označuje vrh. V bližini je na drevesu skrinjica z žigom in vpisno knjigo. Drevje je sicer dokaj redko postavljeno, a se prve veje pričnejo pod desetimi metri višine, zato je potrebno malo pogledati, kako postaviti fiberglas, da nimam težav.
Prehude gneče na bandu ni. Morda je delno kriva tudi zgodnja ura in morda slabši pogoji. UKV je sploh poglavje zase, saj komaj kompletiram par UKV zvez. Lokacija in poraščenost si očitno zahtevata svoj davek. Večje moči (tudi na KV) bi bile zagotovo dobrodošle.
Vrh je očitno dobro obiskan, saj je bilo med mojo »zasedbo« kar nekaj obiska – eni so bili zgovorni, drugi so se samo vpisali in odbrzeli naprej. Pri koncu, ko sem že pospravljal, pride mimo možakar od katerega izvem, da se tudi njegov svak ukvarja z radioamaterstvom, pa njegovi otroci tudi. Izkaže se, da govori o znancih iz RK v Železnikih.
Vrnem se po poti pristopa in se odpravim proti drugemu vrhu, kar pa je že nova zgodba.
Nezahtevna tura, primerna za vsakogar. Tako na gosto posejanih markacij, ki so jih očitno ravnokar obnovili, nisem še videl. Če se odločimo zgolj za osvojitev Ključa, bi predlagal kot izhodišče sedlo Prosca.
Dodal sem še nekaj slik v galeriji.