Dostop:
Za dostop po cesti najprej pogledam na www.hribi.net in si za izhodišče izberem parkirišče pod Ušivcem. Do tja pridem preko Kamnika, malo pred Črnivcem se ostro levo odcepi cesta, ki je sprva še asfaltna. Na sedlu, kjer se lahko spustimo proti Lučam, zavijemo levo na makadam. Kažipotov je dovolj, tako da ni nevarnosti, da zgrešimo. V naslednjem resnem križišču se držimo desno (Planina dol). Če bi šli levo, pridemo na planino Kisovec, kjer je tudi eno od možnih izhodišč (modra sled).
Poti
S parkirišča poteka bližnjica, ki nas hitro pripelje na makadamsko cesto, ki jo nekaj časa sledim, a mi nabijanje makadama postane kmalu odveč (rdeča sled). Zato se pri Stovniških bajtah odločim za precej prijetnejšo smer. Poti in potk je cel kup, večina je travnatih, zato je hoja prijetnejša. Pred sabo vidiš cilj zato je po razgibanem terenu najlaže izbrati optimalno smer, tako da brez potrebe ne izgubljaš višine, ki si jo nabral.
Skozi naselje pod vzhodnim pobočjem Gradišča se poševno povzpnem do zgornje postaje vlečnice, ki ima začetek v Tihi dolini. Od tu do vrha je le še nekaj korakov. Pot bi po nekih izračunih lahko trajala cca uro in pol, jaz sem bil nekoliko hitrejši.
Levo vrh, desno bo moj PPS
Vrh s klopco in smerno ploščo tako oblegan, da si niti plošče ne morem ogledati. Hitro se poberem kakih 30m zahodneje, kjer med ruševjem najdem par kvadratnih metrov čistine – ravno dovolj, da dvignem vertikalko in UKV anteno. Za dipol bi bil primernejši prostran travnik, ki se nahaja na vrhu, a so ga okupirale krave in bikci.
Na bandu:
Kljub velikemu številu zvez, ki so do sedaj bile narejene s KS-020, živ žav na bandu ni nič manjši. Običajen začetek na 40m je precej »gužvast«, saj je v etru kar nekaj aktivatorjev. Kar čudno se mi zdi, da me ne pokliče Roy, a zvezo kasneje kompletirava na 30m, ki pa ni produktiven band, kot je že znal biti. Poizkus SSB na 40m ne obrodi sadov, zato pa je povratek na 40m CW precej boljši.
S57XX/p @ S6/KS-020
Toliko UKV in UHF zvez na eni aktivaciji do sedaj še nisem naredil. Vzrok je tudi v tem, da sem podelil nekaj pik v tekmovanjih, ki so se odvijala. Zaključim z nekaj preko 110 zvezami, med katerimi je bilo tudi kar nekaj S2S zvez. Skratka, kar nekaj prepisovanja me čaka …
Sestop:
Če vrh le omogoča imam navado, da poizkušam sestopiti po drugi poti, kot sem se vzpel (zelena sled). Vračam se po poti »ob žici«, ki poteka po robu Velike planine. Ob poti se v Domžalskem domu ustavim na zasluženo malico in tudi zeleni rogati je kar zašumel po grlu.
Proti Domžalskemu domu
Po poti srečujem trume popoldanskih obiskovalcev, kar nekaj med njimi obutih za plažo ne pa za hrib, ki tja proti eni uri popoldan šele lezejo proti vrhu.
Spremstvo
Od doma jo nato mahnem po cesti nad Gojško planino in mimo Ušivca proti parkirišču, ki se je od jutra do dobra zapolnil, a so obiskovalci še kar pritiskali proti planini.
Zaključek:
V lepem vremenu je to prijeten nezahteven izlet, primeren za vsakogar. Na planini je kar nekaj planinskih domov in koč kjer trdijo, da obratujejo vse dni v letu. Poleg pasulja, golaža, pečenic z zeljem, ajdovih žgancev in podobnih dobrot, boste dobili tudi kislo mleko, kot se za takele planine spodobi.
Gojška planina
Navdušeni gorski kolesarji se lahko pripeljejo vse tja pod sam vrh, do vrha pa bo potrebno mrcino vleči za ušesa. V primeru, da planino zajame gosta megla, zadeva lahko postane orientacijsko problematična. Pred leti sem to izkusil. Hišo malo pod Gradiščem smo našli zgolj tako, da smo sledili hrup sedežnice nad nami – videlo se je ni.
Razgled s PPS-a
Ker nisem ljubitelj navalov in procesij bom prihodnjič Veliko planino raje obiskal med tednom, saj je bilo tokrat kot ob skokih v Planici.
Hvala za zveze in objave na SOTAwatch.