Kakorkoli, hčerka me je zvečer dostavila v Šmarjah pri Kopru. Malo pred polnočjo sva odšla vsak na svojo stran. Nina nazaj proti domu, mene pa je adrenalin odvlekel navzgor po cesti, ki pelje v Pomjan. Noč je bila kljub oblačnemu nebu dokaj svetla, tako da sem večino poti prevozil brez luči. Če ne bi bilo treba zapisovat zvez v dnevnik je ne bi prižgal niti takrat.
BR-028 Poljane:
Zasidral sem se pred APEK'ovo hišico, do katere te pripelje na novo urejena, svetla pot. Po približno pol ure dela sem že pospravil in med sestopom na kolovozu prestrašil enega mladega srnjačka, ki je od strahu lajal še dolgo med begom skozi gozd. Vse do Pomjana sem vozil brez luči, tu pa jo prižgal le takrat, ko se mi je nasproti približeval avto z enim od ponočnjakov. Ker ponavadi s prijatelji tu vozimo le off-road, ceste, ki vodi v Vaganel nisem poznal. Zato sem se prišlepal enemu avtu, ki je predčasno zapustil glasno žurko v vasi in mu sledil vse do doline. Prilepil sem se na njegove žaromete in v dolino sva na nekaterih odsekih šibala vse tja do 55km/h. Noro! Raje ne pomislim kaj bi bilo, če bi se kakšen ježek odpravil na nočni potep in mi prekrižal pot. Takrat teh misli ni bilo. Le čisto norenje in lov za rdečimi lučmi pri zadnjem odbijaču. Ob enih ponoči!
In tako sem bil spet kmalu sam z nočjo, ter v Bertokih šel mimo Yugo fešte z zelo glasno pjevačico in na ulici rajajočim folkom, ki se je čudil ribiču na kolesu. Opazke me niso motile, kvečjemu so mi godile.
Tudi vožnja po ozki Porečanki (kolesarska pot med Trstom in Porečem) je potekala v temi. Tu sem na smrt, ali pa on mene, preplašil jazbeca, ki je kdove kaj lovil ob poti. Z glasnim renčanjem ali bevskanjem se je zapodil proti kolesu in nato izginil v grmovju. Še kar nekaj časa sva preklinjala eden drugega, vendar kmalu nadaljevala vsak svojo pot.
BR-034 Kaštelir:
vrh Kaštelirja
Pot na našo najnižjo, le 244m visoko SOTO, poteka skozi Elerje (na kartah Jelerji). Ko se malo pred vodni zbiralnikom odcepimo desno nas prijetno preseneti betonska podlaga. Vzrok spoznamo že čez par deset metrov, ko pridemo na poligon s pasjimi ovirami. V nočnem času tukaj staknemo nič kaj dišečega sopotnika, ki se prilepi na gume kolesa. Steza sicer vodi tik ob travniku, katerega odcep ponoči enostavno zgrešim. No, ko ga najdem nadaljujem še dvesto metrov po njem in zadnjih 50m je le še vzponček do stolpa z antenami. Po vrhu samem poteka državna meja in tako zelo je zaraščen, predvsem z robido, da nima nobenega smisla s postavitvijo anten. Zato se spustim tistih nekaj metrov nižje in na platoju pri stolpu je prostora tudi za dipole. Postavitev antene mi otežuje na trenutke močan jugo, ki se je pravkar prebudil in občasno močan dež. Tista klima naprava na kontejnerju oddajnika nudi idealno zavetje. S svojim toplim pihanjem me hkrati tudi suši.
Ker je skoraj 3 ura zjutraj se je treba za tiste 4 zveze zelo pomatrat. SOTA lovci ob tej uri spijo in le redki DXarji so na bandu. Ti pa nimajo preveč posluha za EU postaje. Tako 10 minut kličem na najavljeni QRG CQ za SOTO, naslednjih 10 iščem postaje za normalni QSO in ko po večratnem izmenjavanju le pridem do petih zvez sem že sit sedenja na vetru, bičanja debelih deževnih kapelj in mokre riti na že premočeni blazinici.
Po vnovičnem prihodu v Elerje me nenadna ploha prežene v avtobusno čakalnico sredi vasi in tu skupaj z neznosnim smradom, prilepljenim na gumi počivam naslednje pol ure. Presneti dež!
pot dostopa od konca Porečanke do vrha
......... doma mi že spet ne dajo miru, tako da nadaljujem kasneje in drugje........
