Mislim, da se bom še kdaj vrnil na to SOTO.
Več o turi/SOTI v Blogu.
S5/BR-024 Stari tabor
Moderator: s58r
S5/BR-024 Stari tabor
Na zadnji mikro ekspediciji na Veliko Gradišče sem se pregrel in naslednja dva dneva preležal v postelji z vročino, zato sem se danes lotil zadeve precej bolj zgodaj. S5/BR-024 je bila v luftu že kmalu po 7 uri po domačem času. Sonce se je ravno pripravljalo, da nam priredi še en poletni pekel. Medtem je bila aktivacija izvedena, odklofana, prevožena z biciklom in v log vnešeno 71 SOTA zvez. Dogajalo se je v glavnem na WARC QRG, saj je bilo na 40m neko tekmovanje in posledično gužva, ter pokritost QRP signalov maksimalna. Razgledi pa kljub “le” 600 metrom fenomenalni in precej lepši kot na Velikem Gradišču (jih sploh ni bilo) ali recimo na Kokoši.
Mislim, da se bom še kdaj vrnil na to SOTO.
Več o turi/SOTI v Blogu.
Mislim, da se bom še kdaj vrnil na to SOTO.
Več o turi/SOTI v Blogu.
Re: S5/BR-024 Stari tabor
Ker poletni meseci vsekakor niso obvezno najlepši del leta je tukaj še "zimska" sota aktivacija Starega tabra.
Godnje
V Sloveniji imate skoraj povsod že pol metra snega, pri nas je pa kot vedno prava Kalifornija. Ampak meja med zasneženo naravo in kopnim ozemljem tudi mora nekje biti. To je pa ravno na trasi, ki je bila danes prevožena z biciklom na poti proti S5/BR-024. Po pravici povedano se je ta SOTA znašla slučajno na poti, ki si jo je kolo okvirno začrtalo za danes. Edina razlika med aktivarati ali neaktivirati je odločitev ali s sabo vzameš nekajkrat težji nahrbtnik ali ne. To tudi pomeni težjo MTB turo in večjo utrujenost ob koncu dneva, ter bolj ali manj pretresene in uničene sklepe.
Malo pred deveto zjutraj je bilo na dvorišču ravno en kanček nad nulo, ozračje mirno in ne duha ne sluha o snegu. Ta se je pokazal šele po nekaj kilometrih premikanja proti vzhodu. Ponoči je bilo sicer slišati padanje dežja, vendar se je ta takoj na tleh spremenil v led in tako naredil pot še bolj zanimivo in adrenalinsko.
Žekanec
V načrtu sem imel, da obiščem še prijatelja v Filipčjem brdu, vendar mu je kot kaže zatajila ura in se še ni spravil iz postelje. Postanek pri njem je zanimiv zato, ker ima v kleti svoje hiše pravo pravo, ma zares prav tapravo kraško jamo. Kapniki vseh vrst in dimenzij, debeli in tanki stebri in tu je še pred letom ali dvema lepo urejena osvetlitev jame. Za si obliznit prste! Do jame je prišel, ko se mu je pri gradnji hiše udrlo pod nogami in se je globoko spodaj pokazala omenjena luknja. Namesto, da bi jo spet zasul, jo je lepo uredil in jo ima zdaj nekako tako, kot imamo mi v dnevni sobi obešeno sliko na steni. Le da je njegova slika precej večja, čez celo steno in v treh dimenzijah.
Vzpenjanje proti sota cilju je bilo v zadnjem delu malo bolj naporno od predvidenega, saj se je pol ure prej dvignila močna burja, ki je začela premetavati tako ponoči zapadli suhi sneg, kot mene z biciklom. Kljub le 20 cm snega in novi zadnji gumi je bila vožnja v zadnjem delu nemogoča in namesto jaz na njemu, je bil spet on na meni, grrrrr ... !
žled med potjo
Stari tabor! Na njegovem vrhu vsako leto v decembru pripravijo velike jaslice. Vendar pa zadeve med letom ne porušijo in tako ostane na vrhu za par kvadratnih metrov velik, s kamni obkrožen in mahom podložen pokrit prostor. Hkrati je to tudi idealno zavetje za vse planince, ki pridejo na vrh, da si tukaj malo oddahnejo. Streha tudi ne prepušča vode in tako je to danes idealno zavetje pred burjo in snegom, ki ga nosi s seboj.
Kot je bilo že zadnjič povedano, ribiška palica ostaja zadnje dneve doma in tudi tokrat je kamen ponesel dipol med veje bližnjega drevesa. Oblika dipola je bila natanko takšna, kot je lahko oblika med vejami dreves in grmov. Malo gor, malo dol, malo levo, malo desno in hkrati popolnoma nepomembno ali se kje dotika vej ali ne. Racionalno gledano, ravno dovolj, da je signal slišen in da lahko v zvezah uživam tako sam, kot tudi ostali korespodenti.
In ker je bil na 7 mega neki kontest, je bila logična odločitev warc, oziroma 30 metrski band.
pod Starim tabrom
Zvez ni bilo ne vem kako veliko, navala tudi ne, le zmrzoval sem vedno bolj. Po slabi uri ohlajevanja telesa pride na vrh stari znanec Gvido in pove, da je trenutno -3ºC. "A, zato mi telegrafija ne teče tako kot po navadi in je toliko napak med tipkanjem", pomislim! Ta Gvido je tipo posebne vrste. Odkar je v penziji se je odločil, da bo nadaljeval z aktivnim načinom življenja in pride na Stari tabor popolnoma vsak dan v letu, že nekaj let zapored. In ne samo to, tudi večkrat na dan ga prinese sem gor. Je rekel, da je bil včeraj štirikrat na vrhu. In vsakič se tudi vpiše v knjigo. To je tisti Gvido, ki je v telefon kričal, da "fantje pridejo danes v Koper, Koper...ma ne Soper, Koper K... K ..., K kot Gorica". Legenda sežanskega mladinskega nogometa!
Ko se je še Gvido odpravil v dolino je bilo tudi meni za danes dovolj tega zmrzovanja v teh božjih jaslicah in vsa vesela, da bo v dolini topleje se z biciklom spraviva z vrha. V Lokvi je bilo še vedno mraz kot hudič. Burja ni ponehala. Na ozkih stezah proti Lipici se tudi ni nič ogrelo. Stalno je bilo stopinjo dve pod ničlo in hkrati še močno pihalo, zato so vsi ostali prisotni besno vrteli pedala in se tako hoteli malo ogreti. Ker ponavadi začne v mrazu tehnika počasi odpovedovati se je tokrat namesto baterij za to dejanje odločilo kolo. Menjalnik je zaradi vsega hudega popolnoma zamrznil, na njemu je bilo par centimetrov ledu, njegova sajla je bila kot zavarjena in samo čakal sem kdaj bo odpovedala še veriga ali katera od zavor.
zamrznjena makina
In tako počasi, ma zares počasi, samo v nekaj prvih brzinah pridemo pod noč domov. Prsti na nogah so se me že zdavnaj odpovedali in se obnašajo kot, da niso moji, hrbet je ob pomoči potu skoraj zaledenel, voda v kolenu je na meji, da zamrzne in ušesa žarijo kot, da se bodo vsak trenutek vnela.
Še vrela voda v kopalnici ni danes tako topla kot včasih!
Jebelacesta kao je bilo lepo! Res je bila neverjetna sreča, da sta se pred leti spoznala tale mtb in sota!
Ma, kaj sem povedal, da sem bil tudi tokrat ves blaten!?
Stari tabor, vrh
Še par slik iz fotogalerije!
Godnje
V Sloveniji imate skoraj povsod že pol metra snega, pri nas je pa kot vedno prava Kalifornija. Ampak meja med zasneženo naravo in kopnim ozemljem tudi mora nekje biti. To je pa ravno na trasi, ki je bila danes prevožena z biciklom na poti proti S5/BR-024. Po pravici povedano se je ta SOTA znašla slučajno na poti, ki si jo je kolo okvirno začrtalo za danes. Edina razlika med aktivarati ali neaktivirati je odločitev ali s sabo vzameš nekajkrat težji nahrbtnik ali ne. To tudi pomeni težjo MTB turo in večjo utrujenost ob koncu dneva, ter bolj ali manj pretresene in uničene sklepe.
Malo pred deveto zjutraj je bilo na dvorišču ravno en kanček nad nulo, ozračje mirno in ne duha ne sluha o snegu. Ta se je pokazal šele po nekaj kilometrih premikanja proti vzhodu. Ponoči je bilo sicer slišati padanje dežja, vendar se je ta takoj na tleh spremenil v led in tako naredil pot še bolj zanimivo in adrenalinsko.
Žekanec
V načrtu sem imel, da obiščem še prijatelja v Filipčjem brdu, vendar mu je kot kaže zatajila ura in se še ni spravil iz postelje. Postanek pri njem je zanimiv zato, ker ima v kleti svoje hiše pravo pravo, ma zares prav tapravo kraško jamo. Kapniki vseh vrst in dimenzij, debeli in tanki stebri in tu je še pred letom ali dvema lepo urejena osvetlitev jame. Za si obliznit prste! Do jame je prišel, ko se mu je pri gradnji hiše udrlo pod nogami in se je globoko spodaj pokazala omenjena luknja. Namesto, da bi jo spet zasul, jo je lepo uredil in jo ima zdaj nekako tako, kot imamo mi v dnevni sobi obešeno sliko na steni. Le da je njegova slika precej večja, čez celo steno in v treh dimenzijah.
Vzpenjanje proti sota cilju je bilo v zadnjem delu malo bolj naporno od predvidenega, saj se je pol ure prej dvignila močna burja, ki je začela premetavati tako ponoči zapadli suhi sneg, kot mene z biciklom. Kljub le 20 cm snega in novi zadnji gumi je bila vožnja v zadnjem delu nemogoča in namesto jaz na njemu, je bil spet on na meni, grrrrr ... !
žled med potjo
Stari tabor! Na njegovem vrhu vsako leto v decembru pripravijo velike jaslice. Vendar pa zadeve med letom ne porušijo in tako ostane na vrhu za par kvadratnih metrov velik, s kamni obkrožen in mahom podložen pokrit prostor. Hkrati je to tudi idealno zavetje za vse planince, ki pridejo na vrh, da si tukaj malo oddahnejo. Streha tudi ne prepušča vode in tako je to danes idealno zavetje pred burjo in snegom, ki ga nosi s seboj.
Kot je bilo že zadnjič povedano, ribiška palica ostaja zadnje dneve doma in tudi tokrat je kamen ponesel dipol med veje bližnjega drevesa. Oblika dipola je bila natanko takšna, kot je lahko oblika med vejami dreves in grmov. Malo gor, malo dol, malo levo, malo desno in hkrati popolnoma nepomembno ali se kje dotika vej ali ne. Racionalno gledano, ravno dovolj, da je signal slišen in da lahko v zvezah uživam tako sam, kot tudi ostali korespodenti.
In ker je bil na 7 mega neki kontest, je bila logična odločitev warc, oziroma 30 metrski band.
pod Starim tabrom
Zvez ni bilo ne vem kako veliko, navala tudi ne, le zmrzoval sem vedno bolj. Po slabi uri ohlajevanja telesa pride na vrh stari znanec Gvido in pove, da je trenutno -3ºC. "A, zato mi telegrafija ne teče tako kot po navadi in je toliko napak med tipkanjem", pomislim! Ta Gvido je tipo posebne vrste. Odkar je v penziji se je odločil, da bo nadaljeval z aktivnim načinom življenja in pride na Stari tabor popolnoma vsak dan v letu, že nekaj let zapored. In ne samo to, tudi večkrat na dan ga prinese sem gor. Je rekel, da je bil včeraj štirikrat na vrhu. In vsakič se tudi vpiše v knjigo. To je tisti Gvido, ki je v telefon kričal, da "fantje pridejo danes v Koper, Koper...ma ne Soper, Koper K... K ..., K kot Gorica". Legenda sežanskega mladinskega nogometa!
Ko se je še Gvido odpravil v dolino je bilo tudi meni za danes dovolj tega zmrzovanja v teh božjih jaslicah in vsa vesela, da bo v dolini topleje se z biciklom spraviva z vrha. V Lokvi je bilo še vedno mraz kot hudič. Burja ni ponehala. Na ozkih stezah proti Lipici se tudi ni nič ogrelo. Stalno je bilo stopinjo dve pod ničlo in hkrati še močno pihalo, zato so vsi ostali prisotni besno vrteli pedala in se tako hoteli malo ogreti. Ker ponavadi začne v mrazu tehnika počasi odpovedovati se je tokrat namesto baterij za to dejanje odločilo kolo. Menjalnik je zaradi vsega hudega popolnoma zamrznil, na njemu je bilo par centimetrov ledu, njegova sajla je bila kot zavarjena in samo čakal sem kdaj bo odpovedala še veriga ali katera od zavor.
zamrznjena makina
In tako počasi, ma zares počasi, samo v nekaj prvih brzinah pridemo pod noč domov. Prsti na nogah so se me že zdavnaj odpovedali in se obnašajo kot, da niso moji, hrbet je ob pomoči potu skoraj zaledenel, voda v kolenu je na meji, da zamrzne in ušesa žarijo kot, da se bodo vsak trenutek vnela.
Še vrela voda v kopalnici ni danes tako topla kot včasih!
Jebelacesta kao je bilo lepo! Res je bila neverjetna sreča, da sta se pred leti spoznala tale mtb in sota!
Ma, kaj sem povedal, da sem bil tudi tokrat ves blaten!?
Stari tabor, vrh
Še par slik iz fotogalerije!
