Pri -1ºC se s Prerokom (Prophet MTB) zapodiva ven iz garaže in že takoj po vstopu na gozdno pot zadeneva ob lužo, ki na tistem mestu še kar vztraja . Se pravi, tudi danes bo še veselo!
Pot vodi pod, mimo in skozi vasi Pliskovica, Volčji Grad, Ivanji Grad, Zagrajec, Temnica, Škrbina, Lukovec, Kobjeglava in Kosovelje. Pelje pa tudi na gradišče Debela griža, gradišče Griža nad Zagrajcem, gradišče Tabor pod Trsteljem in na gomilo na Rabotnici! Zdaj je marsikomu že jasno, da je namen današnjega dne poleg SOTA aktivacije tudi uživanje v naravi in ogledovanje ostankov iz naše lokalne prazgodovine.
Preko gradišč do Trstelja S5/BR-023
Prvi postanek na poti proti soti je edino gradišče, ki je stalo na nižini, napram vsem ostalim, ki so bila kot utrdbe na okoliških vzpetinah čez celo območje od dalmacije pa do tu, do Krasa. V Volčjem Gradu stoji omenjeno gradišče, Debela griža.
Debela griža se med tem časom, od mojega zadnjega obiska, ni prav nič spremenila. Če se ni kaj dosti v dveh tisočletjih se verjetno tudi v par letih ne more. Je preveč kamenja na kupu, da bi se komu dalo kaj prekladat in spremenit. Tudi nadaljevanje poti vodi na naslednje ostanke bivališč prakraševcev, saj je enako na Griži v Zagrajcu. Steza nanj je še zmeraj komaj vidna, razgledi na Tržiški zaliv so še vedno lepi in grmovje še vedno počasi zarašča vrh.
Ravna pot skozi gozd, ki se nadaljuje v Temnico je tudi enako lepa.
kdo komu sledi? Volk meni ali obratno?
Tu mi pozornost vzbudijo v blatu zarisani odtisi divjega prašiča in še eni, ki naj bi bili po bežnem pogledu pasji! Ma mi nekaj ni dalo miru in sem se vrnil tistih nekaj deset metrov nazaj, da si malo bolje ogledam tega pudla. Ja kajpada! Prav lepo se vidi, da se je tukaj par ur pred mano sprehajal volk. Naš, domači kraški volk! Če že imamo kraški teran, kraški pršut in kraškega ovčarja, pa imejmo še kraškega volka. Zanj tudi lepo skrbimo, saj kot pravijo na televiziji, mu skoraj vsakodnevno postrežemo z nekaj ovcami in ko teh zmanjka, mu damo še kakšnega oslička. Osel kot osel! Enkrat ga spraviš na led, drugič nima več šanse, ker ga ni več!
Vzpon na Trstelj pelje mimo naslednjega gradišča, to je gradišče Tabor. Vrh je tudi prepreden z jarki iz 1.sv.vojne, na njem pa so tudi ostanki nekdanje cerkvice sv.Ambroža, po kateri je tudi dobil ime. Po ogledu sledijo še zadnji metri do aktivacije.
Do vrha Trstelja je le še dober kilometer trdega makadama, vršni vzpon pa je spet en sam rodeo. Letošnja deževja so ga kar pošteno zdelala in že kar z muko iščeš pot med strlečimi skalami, da se tekoče, brez sestopanja pripelješ na vrh.
Razgledi so danes prekrasni. Alpe so zasnežene, izliv Soče se blešči, celo eno letalo pristaja na letališču v Ronkah.
Mokre cunje plapolajo na bližnjem grmu in se veselo sušijo, sendvič je opravil svoje poslanstvo in na vrsti je čas za današnjo soto.
in so rekli, da ne bo delalo
Kot že rečeno, če se bo le dalo bo teleskopska palica ostajala doma. Na Trstelju raste na JZ strani en lep borovček, pod njim obstaja prijetno kamnito zavetje in tu je zadnje čase najboljša lokacija za sotiranje.
Antena je s pomočjo kamna spet zalučana med veje drevesa in je tokrat dosegla zavidljivo višino treh metrov in pol. To pa korespodentov sploh ni nič motilo. Še vedno sem bil enako dobro slišan po vsej Evropi. Angleži in skandinavci so bili celo močnejši kot ob drugih priložnostih.
tri metre in pol nad vrhom hriba
Na 7 mega je isto kot ponavadi, glavnina delanih postaj, na 10 mega so le nekatere, ki so slišale kam se premikam in irec EI7CC, ki očitno dela le tam, na 14 mega pa ni bilo nekega navala. Le Roy in še par slučajnih mimoidočih.
Nadaljevanje ture je po severni strani hriba proti Železnim vratom. Pot, ki smo jo včasih prepeljali tudi v nasprotni smeri, to je na gor, je postala svinjsko kamnita, skoraj nevozna. Razrito kamenje, ki se ti kotali pred kolesom te na trenutke kar prestavi enkrat v travo na levi, enkrat na desni.
goriški sota trojček
Rabotnica! Gomila na njej kljubuje času že preko 2000 let. Tako pravijo! Pravijo tudi, da so pred leti v njej našli človeško okostje, ki sedaj čaka na raziskave. Kamenje na vrhu je namreč grob nekdanjega prebivalca teh krajev, našega prednika, prakraševca. In na takih odličnih in razglednih lokacijah so bili pokopani le pomembni ljudje. Tale na Rabotnici je bil po vsej verjetnosti eden poglavarjev, ki so imeli pod nadzorom gradišča tu naokoli. Eden tistih, ki se ni dal prepričat rimljanom, da je njihova družbena ureditev boljša od lokalne in so bili z njimi v sporu, vojni kar precej časa.
pogled na Nanos in proti domu. Domotožje?
Ampak, dan se bliža večeru, postaja hladneje in v dolini pod Lukovcem že pošteno zebe v roke. Za danes je bilo dovolj ogledovanja in ustavljanja. Kobjeglava in Kosovelje mineta kot, da ju sploh ni bilo in domača avtopralnica že opravlja svoje MTB poslanstvo.
Kaj sem že povedal, da je bila kopalna kad polna blata?
Še nekaj slik iz fotogalerije.
