Edini rezultat je bila za vedno pritisnjena tipka Esc. Pa mi je pobegnil še en umotvor in še ena lepa, črna tipkovnica je postala neuporabna.
Ma kaj bi se sekiral! Ponovimo vajo! Zavrtimo čas 24 ur nazaj in tako je danes spet torek (torej včeraj zvečer), ko veselo brskam po tipkovnici in z dvemi prsti iščem prave tipke.
Jutro je megleno kot, da bi živel v Močvirju in ne na Krasu. Megla me spremlja vse do Sežane in šele tam nekje v bližini Lipice nekam izpuhti. Saj vem, da nismo nikoli zadovoljni z vremenom. Če pada dež je škifo, če pripeka sonce je "uf tu mač", če rosi iz megle pa tudi ni za it nikamor. Ponoči so se nad nami spraznili še zadnji oblaki, ki so potovali proti notranjosti. To pa pomeni, da so vse luže na poteh polne do vrha, da se še pesek na kolovozih udira za nekaj centimetrov, da je gnilo listje drseče "u božju mater" in da je zaradi tega vožnja še bolj naporna kot je ob suhem, vendar praha polnem, vremenu!
Ma tudi temperature niso primerne za nič! Doma 5ºC, pod Sežano že 6ºC, malo nad Lipico še topleje, pred kočo na Kokoši pa solidnih 4ºC.
No, zdaj se že vidi, da je bila trasa Dutule, Šežana, Kokoš. Ma ker je bila ura še zelo zgodaj, jo mahnem kar naprej in po lužah, ki vodijo proti Gradišču, moji priljubljeni SOTA točki.
To je tudi hrib, ki nosi primat najvišjega vrha na Krasu. Kokoška ali Trstelj sta šele na tretjem in drugem mestu. Gradišče, o to pa je vrh. Poleg vsega ima tudi svojo SOTA številko, kar pa ni kar tako za naše razmere, kajti kljub vsemu kar sem nekje prebral, nima vsaka krtina svoje sote.
Bolj kot vrh je težavno blato v zadnjem delu vzpona nanj, od tam, ko se razcepi leva pot za Vroče in desna za sem! Kjer je bil nekoč kolovoz je zdaj lep potoček, kjer je bila utrjena brežinca je zdaj pol metra blata, in kjer je ostal še kakšen kamen je zdaj vse zasuto z gnilim in torej zelo mastnim, jesenskim listjem. Oprijem-fuč! Še najbolj prevozno je direktno po potoku, ker tam skoraj ne drsi! Ma v glavnem, ko enkrat prideš na vrh Gradišča si umazan ku prasec.
In kaj človek naše branže najprej stori? Vemo! Najprej da na prvo vejo sušit mokre cunje in nato postavi anteno. Pravijo, da radioamaterji radi eksperimentirajo in ker naj bi bil tudi sam eden njih je en večer, ko smo se nekaj opotekali pri šanku padla ideja, da bi bilo dobro hodit na aktivacije brez podpornega stolpa, to je ribiške palice.
In vidi ti njega, zraven vrha stoji lep tri metrski grm,v njemu tiči...ne zajec ampak bolj ploščat kamen, na katerega zavežem vrvico, se nekajkrat preizkusim v kavbojski veščini metanja lasu in dipol že veselo visi v njegovih vejah. Vprašanje ali je narobe, če se žica vej dotika, ali je dovolj 3 metre nad zemljo ali bo sploh dober esveer izginejo že takoj po prvem CQ klicu. Ma ni problema! Fantje kličejo in po slabi uri sedenja v vlažni travi samo še odkucam: QSY on my MTB!
Spust z Gradišča je bolj podoben rodeu in krotenju podivjanega bicikla, ki gre kar po svoje, nekam v tri dni, oziroma sili kar naravnost tja v grme. Saj če bi mu človek lahko kaj ukazal bi še šlo, tako pa je vse skupaj bolj podobno cirkusu. Ampak tudi blata je enkrat konec. No, zdaj pa pride na vrsto mehanizacija. Med spustom pod daljnovodom, ki pripelje v Prelože je treba bit precej pozoren saj ravno urejajo pot proti vrhu. Posledično pomeni, da si spet v pol metrskem blatu in od tebe leti, ku da si ratrak.
Tako prideš do glavne ceste v Lokvi, tam nasproti stolpa kjer ima Srečko Rože svoj muzej iz 1.sv.vojne in ni ga človeka, ki bi te prepoznal.Umazan bolj ku uni divji prasci, ki se valjajo malo višje v ogradi. Saj človek bi si rad privoščil en kapučin, ma kdo ti bo sploh dovolil, da se tak približaš njegovemu lokalu. Pa se pejmo pokazat golfistom, ki v Lipici z vso močjo tolčejo tiste trde, bele žogice. Naj vidijo kako se uživa življenje.
Ma jih nisem kaj preveč zanimal, ko sem se peljal mimo njih in je blato frlelo par metrov naokoli. Z enim črevom so špricali svoje vozičke v katerih vozijo une težke golf palice in s curkom vode so odstranjevali travco s kolesc.
Malo pred Sežano se je pa že oglasil moj stari kompanijon! Križu nekaj ni bilo všeč in takoj sem pomislil, kako, da sem ga zjutraj pozabil nahranit z eno fajn dozo naklofena. Celo Kosovelovo planinsko pot, skoraj do Krepelj se je pritoževal in ni dovolil, da bi se normalno peljal. Več kot desetkrat se je bilo treba ustavit, ga malo pomirit in v mukah nadaljevat naslednjih nekaj sto metrov, do novega počitka. Jebemusunce!
Med zadnjim vzponom na vrh Dutovelj je nekaj škripalo in nisem si bil na jasnem ali škripa kaj na biciklu ali moji zobje preganjajo napor pri vsakem obratu pedal.
Kakorkoli, čez nekaj minut, ko smo se lepo namakali v domači banji je vsa utrujenost tega dne izpuhtela nekam v zrak, ostal je lep občutek zadovoljstva in polna kopalna kad blata!
Je kdo rekel, da se ni zabavno vozit v blatnem dnevu in da je aktivacija mogoča le z visokimi dipol antenami!?
Prevoženo 850 višincev na 50km podlage, odklofano nekaj čez 40 telegrafskih zvez na 7 in 10 MHz.
