Odločitev za izhodišče ni bila težka. Prelože pri Lokvi in nato naprej po markirani poti. Avto pustim sredi vasi, ko se pri enem od domačinov prepričam, da ne bo v napoto. Čisto vseeno bi bilo če bi ga pustil pred vasjo, je več prostora za parkiranje. Na betonskih drogovih za elektriko hitro opazim markacije, malo naprej pa tudi smerokaz za izvir Vroče. Na kartah in tudi kaki rdeči usmerjevalni tabli boste našli tudi napis Vroček.
Malce nad vasjo se prične gozd, ki nas nato spremlja vse do vrha. Vidimo Lokev z značilnim vodnim stolpom. Naprej kakih razgledov ne bomo deležni. Sledim markacije in sledi predhodnikov. Snega je ravno toliko, da pot ni blatna.
Pri izviru Vroče se poti razcepijo. Desno gre pot proti Kokoši, levo proti Gradišču. Pazimo, saj lahko z lahkoto zgrešimo pravo pot. Puščica narisana na drevo potrebuje malo barve. Pot se počasi prevesi na JV stran pobočja, kar pomeni, da je snega vse manj, blata pa vse več. Vrha ne moremo zgrešiti, saj je dobro označen.
Manjša jasa na vrhu je ravno pravšnja – sploh če se zadev lotiš z vertikalko. Dipol za 40m bi se verjetno še stegnil, za kaj več je kriza. Malce imam težav s klini, saj je zemlja še vedno zmrznjena kljub prijetno toplemu soncu. Ne prehud veter, ki na momente povleče, pa opominja, da je tam okoli še vedno zima.
40m že po prvem klicu postane ko osir. Obup. Eden čez drugega, poslušal pa nebi nihče. Vse več novih znakov se pojavlja, ki ne vedo, kako naj bi se delalo. Tudi precej starih borcev ni nič boljših. Običajno so najbolj vztrajni tisti, ki kličejo »po občutku« ali po spotu na SOTAWatch, potem mu pa moraš na čisto praznem bandu večkrat ponavljat raport. Ko se sedmica umiri sledi še skok na deset mega in nato na 2m. Še enkrat več se izkaže, da se da 2m na teh koncih delati le v primeru, da je sogovornik v hribih. Verjetno bi večje antene in večje moči ali pa vsaj kako tekmovanje, pomagalo.
Nesreča pri pospravljanju, ki pa je k sreči minila brez hudih posledic za zvedavo ovčko
Ne boste verjeli, ampak celotna aktivacija je minila brez kravala v obliki preglasnih Italijanov na samem vrhu. Z njim se srečam šele na poti proti Kokoši. Okoli planinskega doma je ko na semanji dan. No, pa niso le Italijani preglasni. Tudi domačini jim krepko parirajo. Zato jo brez postanka mahnem v dolino, proti nekdanjemu mejnemu prehodu Lipica.
Nezahtevna tura, še posebno primerna za pozno jesenski, zimski ali spomladanski obisk.