Ker se želimo ogniti prometni konici ob zaključku delovnega dne, se odločimo za krajši in hitrejši dostop, ki pa je v zadnjem delu prav vratolomen. V zadnji deteljici pred Sarajevom se držimo levo in peljemo skozi Vogoščo ter Hotonj. Na prevalu ceste na Kobilji glavi, tik ob veliki novi džamiji, v semaforiziranem križišču zavijemo desno in pričnemo dobesedno »plezati« po ozkih asfaltiranih uličicah proti vrhu. K sreči nas GPS nezmotljivo pripelje na cilj, saj tudi Dženan ni poznal te poti. Na parih mestih je vse skupaj tako strmo, da se gume komaj držijo gladkega asfalta.
Vrh zavzema RTV stolp, ki ga varuje službeni pes na dolgi verigi. Družbo mu dela trop potepuških psov, ki pa jih nič ne ovira, da bi prišli bliže. Vljudno se umaknemo na varno razdaljo, tako da smo vsi zadovoljni. Kljub vsemu na trenutke poškilimo proti njim, če so še tam, kjer bi morali biti. Širše območje vrha je tudi ograjeno, kar se lepo vidi na ortofoto posnetkih.
PPS postavimo na edinem mestu, kjer se je to dalo – ovinku ceste. Lokacija je slaba, saj je zakrita proti SZ, a kaj hočemo – »bolje išta nego ništa«. UKV se ponovno izkaže za izguba časa in to klub popoldnevu. Tudi 7MHz je obupen, saj so motnje oddajnika neznosne.
Veliko bolje je na 30m, kjer vseeno uspeva narediti nekoliko podpovprečno število zvez. Na povratku se ustavimo na dveh razglednih mestih, ki pa so žal vse preveč zaraščena, da bi se kaj lepše videlo na mesto pod nami.
Tako, s tem se je SOTA del izleta v Bosno končal. S samimi aktivacijami sva zadovoljna, saj sva v povprečju naredila po 80 zvez z vsakega vrha. Prvi občutek smo dobili, kako bo v bodoče bomo videli.
Hvala za zveze, spote ter Dženanu za gostoljubje!
Nekaj slik v večjem formatu je v galeriji. Spodaj je pripeta tudi datoteka sledi za Google Zemljo.