S parkirišča se odpravim nekoliko levo od sedežnice. Ta na kartah še ni vrisana. Hitro pridem na iztek sankaške steze, ki poteka po severnih in severo-zahodnih pobočjih Dravha. Vreme žal ni tako, kot bi si ga želel. Temperature so dolične (10 stopinj), a megla bo odnesla vse razglede.
Na startu sankaške proge (malo pod 1400m) se pot konča. Tu bi se dalo nadaljevati levo po komaj vidni stezici, ki mora nekje više pripeljati na greben Dravha. Ker ni pričakovati razgledov se raje spustim na smučarsko progo, ki je hkrati tudi dovozna cesta za vzdrževanje sedežnice. Hitro padem v meglo, ki me nato spremlja kar nekaj časa. Dokaj zložna pot pripelje na sedlo.
S sedla se vse skupaj nekoliko bolj postavi pokonci, a pot ni težavna. Na Lajnarju naredim ovinek in skočim pogledat ostanke kasarn iz časov Alpskega zidu. Tu smo imeli v času mojih radioamaterskih začetkov postojanko, kjer smo nabirali prve tekmovalne izkušnje na UKV-ju in prebili marsikateri prijeten dan. Žal so objestneži prostor uničili. Ker niso mogli priti skozi vrata, so razbili zid iz sosednjega prostora. Poleg dvonožnih škodljivcev tudi narava ne prizanaša objektu, ki je v dosti bolj klavernem stanju, kot je bil pred kakimi desetimi leti, ko sem bil nazadnje tu.
Pot z Lajnarja proti Slatniku vodi po mulatjeri. V začetku osemdesetih leti bi se po njej dalo celo peljati, sedaj pa ne več. Skale, ki se počasi krušijo s pobočja, jo počasi zasipajo – a brez skrbi; za pehoto bo še dolgo prehodna.
PPS postavim tik ob vrhu, na katerem je vbetonirana cev, ki bi lahko služila za anteno. Bunker pod vrhom je tudi zaprt. Prav zanima me, kdo ga uporablja. Band je živ, a smo slišali tudi kaj bolj živahnega. Sama aktivacija mine brez posebnosti. V logu se znajde tudi nekaj »novincev«. Za nekatere se bo v parih aktivacijah pokazalo, da so novi v SOTA programu.
Slatnik je presenetljivo miren. Obišče me le par pohodnikov. Tudi družinica, s katero smo se srečali teden prej na Poreznu. Možic, ki se več ali manj skriva v megli, je dosti bolj oblegan. Če bi bilo pravo vreme, bi skočil še do tja, tako pa jo mahnem po najkrajši poti proti izhodišču.
Hvala za zveze!
Nekaj slik je tudi v galeriji.