Izhodišče bo znana makadamska cesta, ki pripelje iz ceste Lipce – Gorje na Mežakljo. Tokrat se pri dostopu izognem makadamske ceste, ki zapušča asfaltno cesto ravno v ostrem ovinku pri koti 600. Ob obisku Planskega vrha, je bil ta del makadama precej žalosten. Pri povratku se izkaže, da je bil strah odveč, saj so cesto lepo popravili. Proti izhodišču se peljeva skozi Zgornje Laze. Na ozki asfaltni cesti je potrebno ponekod premisliti, kam naprej, da ne zapelješ na dvorišča hiš. Asfalta zmanjka pri križišču kakih petih cest, vzhodno od predela Jerovce (karta). Od tu dalje ni kaj zgrešiti – držimo se »najboljše« in najbolj prašne ceste
...Avto pustiva malo pred odcepom ceste, ki nas pripelje pod Planski vrh. Vzrok za tako odločitev je povsem preprost – le tu je primerno mesto, pa še senca bo verjetno vztrajala do najinega povratka.
Vzpenjava se po kolovozu, ki pelje, kot pravijo karte, proti planini Strmole. Kljub zgodnjemu jutru in prijetnih temperaturah sonce že žge ko vrag. Dobro, da se hitro skrijeva v gozd, kjer pa kolovoza, ki preide v vlako, kmalu zmanjka. Ni kaj, potrebno bo nadaljevati po brezpotju.
Breg je sicer precej strm, a so drevesa dovolj redko posejana, tako da hoja ni preveč težavna. Paziti je potrebno le na polomljeno drevje in veje, ki ležijo vse naokoli in očitno nikogar ne motijo. Nekoliko težavnejših je le kakih 10, 20 metrov, ko se je potrebno preriniti skozi mlade smreke in grmovje na robu ene izmed jas. Ko prideva na greben, se z nekaj domišljije na nekaterih mestih pokaže celo steza, odpre pa se tudi nekaj zastrtih pogledov v Radovno, proti robu Pokljuke, na Juijce in planine na Mežaklji.
Vrh je dvojen in bo potrebno preveriti na natančnejših kartah, kateri je višji, a sta oba zelo blizu skupaj. Utaboriva se na mestu, ki omogoča skoraj neovirano postavitev vertikalke za KV, UKV PPS pa pristane na robu prepadnih sten, ki se spuščajo proti Fričkovi dolini. Kakih posebnih težav s prostorom za antene nebi smel imeti nihče.
Band je običajno živ za aktivacijo, ki se dogaja med tednom. Občutek imava, da sva nekoliko zgodnja, saj pogoji na KV niso »pravi«. Ko interes po dobrih dveh urah upade, se odpraviva proti avtu.
Smer povratka spremeniva. Po grebenu se spuščava proti sedlu Police – Pršivec, kjer pot postane preveč zaraščena. Sledi spust po pašniku proti stajam, kjer se pričenja nakazovati kolovoz, ki naju malo po ovinkih pripelje nazaj na cesto, le streljaj od avta. Pot, po kateri sva se spuščala, je nedvomno lažje prehodna, zato bi bila primerna tudi za vzpon. Res pa je, da smo večji del izpostavljeni soncu, kar pa tudi ni težava v bolj prijaznem vremenu, kot je zadnje dni.
Hvala za zveze in spote!
Več slik je še v galeriji.