Izhodišče:
Škofja Loka – Kranj – Bled – Zatrnik – Pokljuka. Pri jasno vidnem kažipotu za Šport hotel nadaljujemo naprej proti cesti za Rudno polje. Prvi resen odcep na levi bo pravi. Kažipotov ali markacij ni, pozdravi pa nas značilna opozorilna tabla za gozdno cesto. Nekaj 10m globoko v gozdu naju čaka zapornica, ki pa je odprta. Tako si prihraniva dobra 2km pešačenja po cesti, ki na tej razdalji pridobi nekaj čez 100 višinskih metrov. Ustaviva se na križišču treh gozdnih cest, v bližini je še ena zapornica.
Dostop:
Pešpoti, oziroma vlak, ki so vrisane v kartah, na terenu seveda ni. Od avta se napotiva naravnost v hrib. Gozd je kar v redu, tako da v začetku ni problemov s hojo in zatikanjem v veje. K sreči malo više najdeva že precej staro in s travo poraščeno vlako, ki vodi v pravi smeri. Če je nebi, bi se hoja precej zakomplicirala. Kakih 300-400m pod vrhom prideva na dovolj izrazit greben, ki naju po komaj vidni stezici pripelje na sam vrh.
Kljub nekaterim opisom, da je vrh razgleden, temu ni tako. Mlade smreke okoli dovolj prostorne jase, ki omogoča postavljanje vseh vrst anten, zastirajo razgled. Med vejami se le bežno pokažejo dvatisočaki (Viševnik, Debela peč), ki se dvigujejo na zahodnem robu in imajo vrhove v oblakih. Temperatura je prav prijetna – okoli 12 stopinj, po nekaterih kotanjah v gostejših delih gozda ležijo še zadnji ostanki snega. Pomlad tu gori ni še nastopila.
Vrh nima posebnega znamenja. Kup kamenja z nekaj gozdnimi mejami in šopka smrek ne morete zgrešiti.
Ob neenakopravnih dvobojih z roji muh postaviva opremo in pričneva z delom. Črna omaga pod navali muh in do konca komaj preživi. Standardna veselica na koncu prinese nekaj preko 120 zvez na 40, 30 in 2m. Poizkus na 4m je preprečil prazen akumulator. Pa drugič.
Povratek:
Ob povratku slediva prvih 400m po grebenski poti, nato pa poizkušava ugotoviti, kaj je s stezico, ki je vrisana na kartah. Napaka! Nekaj časa še gre, potem pa pot izgine v nizkih smrekah in grmovju, ki občutno podaljša načrtovan čas spusta. No, zadnjih cca 400m se priključiva znanemu delu poti, po katerem sva se vzpenjala. Zaradi tega odsvetujem spust ali vzpon v tej smeri. Sled zaradi tega tudi ni vrisana na karti. Sva pa bila na tej poti deležna vsaj malenkostnega razgleda.
Zaključek:
Okoli in okoli Mesnovca je speljana dobra gozdna cesta. Morda s kake druge strani vodi enostavnejši dostop, a na vrhu ni bilo videti, da bi bilo temu tako. Morda bi se splačalo poizkusiti s sedla med Mesnovcem in vrhom malo levo (oznaka 1500), saj nas od tu čaka zgolj nekaj deset višinskih metrov vzpona. Tudi izohipse so precej redke, tako da strmina ni velika – rumena sled na zemljevidu.
S karto si v bistvu kaj veliko ne moremo pomagati, saj smo vedno v gozdu in ne vidimo nikamor. Ročni GPS oziroma dober občutek za gibanje po brezpotjih, pride še kako prav.
Še nekaj slik - KLIK