S5/TK-001 Kobariški Stol

Moderator: s58r

Odgovori
s57x
Prispevkov: 273
Pridružen: 09 Jun 2008, 15:40

S5/TK-001 Kobariški Stol

Odgovor Napisal/-a s57x »

Z imeni naših gora je včasih pravi križ. Ne vem, ali je kriva površnost, neznanje, navsezadnje – zakaj pa brskamo po različnih virih, medmrežju; ostali bi pri eni karti, pa ne bi imeli toliko težav.
Še sedaj ne vem, na katerem Stolu smo bili v nedeljo: eni pravijo, da na Kobariškem, drugi na Breginjskem, celo Brežinjskem; če je ime odvisno od smeri, iz katere ga osvojimo, potem smo bili na – Učejskem Stolu. Pa še to ni točno, po novem je Učeja – Učja. Kako bi se potem reklo, se mi niti ne svita. Dr. Henrik Tuma v svoji knjigi Imenoslovje Julijskih Alp pozna Kobariški Stol in Učejo, kaj menijo današnji strokovnjaki, pa nisem raziskoval. Očitno pa je raba imena odvisna od lokal patriotizma.
Cel izlet je bil zastavljen sila enostavno. Na Stolu ni bil še nihče od nas, in po informacijah poznavalcev, je najlažji dostop iz Učje. In cesta da je čisto solidna. V gozdu pa itak ni razgleda in ne zamudimo veliko, če se zapeljemo do vrha.
Vse to je res, samo naša vožnja se je dokaj hitro končala, saj je višje na cesti še veliko snega.

Slika

Nič drugega nam ni ostalo, kot obrniti avto in dobro zategniti ročno zavoro. Gozdnata pobočja so strma in cesto so na nekaterih mestih dobro zadelali plazovi, ki bodo gotovo ležali še nekaj časa – le zakaj bi jo plužili, preden bo na pašnikih pognala trava, bo tudi sonce naredilo svoje.
Pot je lepo zložna in v dobrih dveh urah smo prišli na obširno planino Bož(i)ca.
Razgled je bil žal prav boren: tam na levi se je komaj videlo mogočne gore okoli Kanina, nekje zadaj za Rombonom se je vsake toliko pokazal Mangrt, tja čez Krasji vrh in Krnčico se je slutilo Triglav; Krn je imel kapo poveznjeno prav globoko, še sosed Matajur se je zgubljal v južnih meglicah.

Slika

Zato pa se nam je narava oddolžila s svežim pomladanskim cvetjem. Pozna se, da smo 1400m visoko, za dober mesec nazaj se preselimo! Modrina sviščev že na daleč prav bode v oči, celo kakšna družinica clusijevih sviščev se najde, živo rumeni pomladanski jegliči klubujejo vremenu in ljudem.

Slika

Slika

Slika

Slika



Pašniki so polni belih cvetov vetrnice, mali cvetovi pomladanskega žafrana veselo poplesavajo v vetru.

Slika

Ura napovedane aktivacije se je bližala; tista informacija, ki sem jo nekje zasledil, da je od planine do vrha 20 minut, vsaj za ljudi ne bo držala! Boris me reši zadrege - na SOTAwatch objavi, da se bomo oglasili kasneje.
Na grebenu je prav zoprno pihalo, v zraku se poleg treh ali štirih jadralnih padalcev, spreletava pet beloglavih jastrebov. To so še negodni mladeniči, ki se klatijo naokrog, saj nimajo družinskih obveznosti. Enkraten pogled, enostavno ne moreš ostati ravnodušen! Kadar zagledam te mogočne ptice, se vedno spomnim, kakšne skrbi sem povzročil ženi pred par leti na Krnu. Že prav visoko sva bila, tam nekje, ko se steza močno približa prepadnim stenam. Zamudim se s slikanjem alpskega cvetja, stikam še za kamnokreči, kar naenkrat pa me prileti senca, pa še ena, druga, tretja, ki jo spremlja močno šumenje – preletijo me jastrebi. Sedem tja na rob in opazujem jato potepinov, ki veselo jadra tja daleč proti Črni prsti in se vrača. Preprosto pozabim na čas. In da je mera polna, prav tam, kjer sem sedel, ni telefonskega signala! Normalno, da je xyl, ki me je čakala pri zavetišču, pomislila, da je kaj narobe z mano, da me je zagrabilo srce (ali, kot se po naše strokovno reče: me je »luzlnu«)…

Prostrana dolina pod vrhom Kobariškega Stola je še polna snega, brez problema bi lahko izpeljali sindikalno tekmo v slalomu! Tudi del vrha, tja proti prepadu, je še poln snega. Greben proti Muzcem, in naprej proti Furlaniji je kopen, tam se sneg ne more prav dolgo obdržati, saj je strmina prevelika. Kasneje si ogledujem, kaj me čaka v jeseni…
V zavetju precej bornega objekta se je že utaborila mlada družina in nam ne preostane drugega, kot da postavimo svoj PPS na svežem zraku. Vidi se, da tam gori že dolgo ni pravega gospodarja. Za SOTA navdušence je vegasta miza in ostanek klopi pravo razkošje , brat Ivan, ki se je po dolgem času spet pridružil ekspediciji, pa je za vsak slučaj vzel s sabo stol/p. Nikoli se ne ve, kdaj prav pide. Palico privežemo ob mizo, nekaj težav imamo s pritrditvijo krakov. Oblika inv. V ni najboljša in to se tudi pozna pri SWR. Kljub dodatnemu sidranju fiberglas veselo niha, tista nesrečna črta na displeju pa v ritmu vetra sili nekam močno na desno. Ivan poskrbi še za 2m in vse je pripravljeno za delo. Najprej pokličem na 2m, odziva ni nobenega, zato se preselim na 40m. Tu je bolj živo. Rapotri sicer v povprečju niso slabi, posebnega navala pa ni. Verjetno imajo ljudje v nedeljo kakšno pometnejšo delo, kot je čakanje na TK001, ki je krepko zamudil. Za nekatere lovce pa sumim, da so profesionalni hami, so vedno in povsod. Hitrost tipkanja se mi prav simpatično spreminja v odvisnosti od SWR, ta pa od vetra (še vedno uporabljam zunanji el. taster); tudi sprejeti signali so temu primerni – od komaj slišnega do gromoglasnega v kratki relaciji. Tudi na drugi strani je verjetno enako – pa mislimo, da so za vse krivi pogoji!
Postajo prepustim Mirku, ki se je do takrat dodobra naslikal, sam pa grem malo na oglede. Ravno računam, koliko je do Gabrovca, ko me pokličeta – stolp se je sesedel. Saj ni čudno, veter je vedno močnejši! Ko stegujemo anteno, pride na dan še nekakšen trak – očitno je oster rob enega segmenta odrezal ojačitev drugemu. Antena je hitro na svojem mestu, kaže, da je tudi kakšen spot opravil svoje, saj ima Mirko prav lep pile up.
Medtem parkrat pokličem na 2m. Slišem, da me nekdo kliče, nikakor pa ne sprejmem klicnega znaka. Še sedaj ne vem, ali je kriva antena, ali moja ročna postaja, zvezo z Romanom, S52RR, ki je na sosednjem Matajurju, vzpostavim šele z malim kitajčkom.
Oglasi se še Dejan… in to je vsa UKV bera. Za resnejše UKV delo bo vsekakor potrebno več aluminija.
Boljši polovici malo pogledujeta okoli vogala. Seveda, hami imamo uro pošteno premaknjeno, čas ob škatlovju pa ima itak čisto druge lastnosti. Škoda, da veliki Albert ni bil radioamater.

Za nejeverne Tomaže še grši del ekipe:

Slika

V zavertju je moralo biti čez dan prijetno toplo, saj se je od snega pošteno cedilo.
Za našo obletnico bo tudi cesta gotovo prevozna do planine Božice. Do avtov smo se vrnili po dveh urah prijetne hoje.
Aktivatorjem priporočan ta pristop. Cesta je dobro vzdrežana, le z nizkimi vozili znajo biti težave, saj so prečni kanali delani za velike količine vode. Svetujem tudi previdnost, cesta je verjetno v sezoni precej prometna, saj je Stol tudi raj za jadralne padalce.


73 es cu sn Jurij, s57x

Uporabniški avatar
s57xx
Prispevkov: 1066
Pridružen: 19 Maj 2008, 08:08
Kraj: Škofja Loka

Re: S5/TK-001 Kobariški Stol

Odgovor Napisal/-a s57xx »

Očitno še en simpatičen vrh :D, a žal v "kotih", ki ne pustijo, da bi signali padli čez Lubnik v Loko ;)
Jure S57XX

Odgovori