Vozila pustimo malce pod nečem, kar spominja na stajo, in jo mahnemo po požarni preseki (cesti) v smeri vrha (rdeče). Slab kilometer in pol poti skupaj z okoli 100 višinskih metrov ni prehud napor, ki ga brez naprezanja zmoremo v dobrih 20 minutah.
Tik ob vrhu je nekaj klopi in miza, tako da udobja ne manjka. Kar nekaj dreves so podrli tu okoli, tako da ni nobenih težav s postavljanjem anten. Boris s ponosom pokaže W8A zastavico, ki naj bi bila do prihodnjič deležna še nekaterih popravkov. Poizkušamo delati na dveh bandih hkrati (30 in 40m), a je nekaj težav z medsebojnimi motnjami. Nič čudnega, saj so antene le par metrov narazen.
Vračamo se po nekoliko daljši poti – poti, kjer sem pred letom in pol dostopal na Ter. Opazujemo dvokrica, ki nad našimi glavami izvaja akrobacije. Meni ga ni uspelo ujeti, upam, da je kdo od ostale trojice imel kaj več sreče.
Sledi vožnja do osmice SE-001. Spustimo se v dolino Raše in se na drugi strani povzpnemo v Štorje. Nadaljujemo v smeri Sežane, a nas nekako na pol poti kažipot in oljčna veja potegneta na desno proti Grahovem Brdu. Osmice v samem centru vasi ne morete zgrešiti. Pojemo, popijemo in že se porajajo ideje, za prihodnjo dvojno aktivacijo …
Nekaj slik v večjem formatu je v galeriji.
