Miloš je hitro po zaključku »Operacije Osmica« zapisal nekaj vtisov. Jaz nisem tako hiter, zato bom oba dela združil.
Prvi del – december 2011
Tudi tokrat (podobno kot leto prej na Trstelu) se ni vse odvilo po načrtih, a smo se kljub vsemu zabavali in nasmejali ob raznih komičnih vložkih. Upam, da bo od nastalega filmskega materiala kaj uporabnega
…Ekipa se zbere v središču Ajdovščine. Ob rečici Hubelj je park in ob njem čisto spodobno parkirišče. Slučajno je tam tudi slaščičarna, ki s kavico poskrbi, da se do konca prebudimo. Sledi premik v bližino Borisovega domovanja, kjer naj bi nas ob dogovorjeni uri pobrala kočija in odpeljala do osmice in potem nazaj. Ta del je kasneje pokvarilo vreme. Proti Čavnu in Modrasovcu jo mahnemo po novi cesti, ki so jo zgradili namesto tiste, ki jo je pred časom odnese plaz. Deloma poteka po trasi nekdanje Resljeve furmanske ceste, kjer so nekoč tovorili les. Prvi postanek naredimo ob kapelici, ki so jo postavili člani društva Doli. Društvo skrbi, da nekdanji običaji na Lokavškem ne zamrejo. Kipec, ki je postavljen v naravni luknji v skali, je restavriral Boris.
Pot nadaljujemo proti Čavnu, a ponovno naredimo ovinek. Spustimo se del poti po stari cesti Lokavec – Predmeja, da pogledamo, kaj je ostalo po plazu. Eno veliko razdejanje, ki postopoma še kar drsi proti dolini.
Kočo na Čavnu, ki naj bi bila izhodišče za naskok Modrasovca komaj zgrešimo, taka megla je tam okoli
… Razmere proti Modrasovcu niso videti nič kaj obetavne. Upali smo na sneg, naleteli pa na orkanski veter, meglo in vse močnejši dež. Vse to nas prisili, da se vrnemo v dolino. Sledi še ena kavica v Mercator centru in nato premik do osmice. Hrana dobra, vince tudi, postrežba pa sploh. Po zaključku se nas vreme (začasno) usmili. Deževati neha, volja je, zato sledi hiter premik proti izhodišču za naskok na Planino. Iz Ajdovščine naravnost preko Ajdovskega polja proti zaselku Dolenje, naprej mimo Planine, Gorenje vasi in vasi Koboli, kjer na sedlu med Sv. Pavlom (384) in Ovčjim vrhom (401) pustimo avto.Sledi najstrmejši del vzpona do grebena, po kateri vodi (pred kratkim) deloma očiščena steza. Sam greben Planine je precej varljiv. Hodiš malo gor, malo dol, zato z lahkoto zgrešiš pravi vrh. Ker nas je ponovno začelo prati, tudi veter je postajal vse bolj nadležen, smo bili precej podobni četici Smrkcev. »A je še daleč?«. »Samo še malo.«, odgovori ata Smrk, hi. Na cilju sta streha in PPS hitro postavljena. Miloš se po pol leta ponovno pojavi na SOTA frekvencah in takoj »not pade«. Pozabi na vse okoli sebe, čisto zamaknjen je … Ostali tako ali drugače skušamo ostati čimbolj suhi. Ko se CW umiri, poizkusi Boris še na SSB. Jaz se delu na postaji odpovem. Naj ostane lepo na suhem, bom že ujel primernejše vreme.
Pospravimo in se v dežju in mraku vrnemo do avta in nazaj na sušenje in analizo v poznano osmico. Ni vrag, da nam prihodnje leto ne uspe vse tako, kot bo zamišljeno – v tretje gre rado
Kljub vsem vremenskim težavam zabavno in poučno pohajkovanje po okolici Ajdovščine. Brez prave družbe zagotovo nebi bilo enako.
Drugi del – januar 2012
Decembra mi je Planina ostala nekaj dolžna. Lepo vreme me ponovno potegne v tiste konce. Do izhodišča, ki si ga določim malce niže, pod zaselkom Koboli, se pripeljem po znani poti. Približno uro in četrt umirjene vožnje iz Loke. Tam je dovolj prostora za nekaj avtov. Skozi zaselek jo mahnem kar po smerokazih za Vinsko cesto. Hitro sem na mestu, kjer asfalt zapustim in jo mahnem desno navkreber. Pot je znana, a so razgledi zaradi umitega vremena bistveno lepši, kot zadnjič v dežju in vetru. Steza je res deloma očiščena, a obstaja bojazen, da se bo spomladi zelo hitro spet zarasla. Morda bi veljalo preveriti kolovoze, ki potekajo po severnem pobočju Planine in pripeljejo na vznožja travnikov. Po videnem bi sklepal, da jih kosijo.
PPS postavim na znanem mestu. Precej strma jasa se konča tik pod grebenom, zato se je potrebno kar dobro vkopati, da ne drsiš proti dolini. Težav s postavljanjem anten ni. Senca tu bi bila prijetnejša v poletni vročini.
Band ni tak, kot bi si želel. Na KV se odvija nekaj tekmovanj, a se mi vseeno uspe približati povprečju zvez, ki ga običajno delam na aktivacijah. Prijetno sem presenečen, da se na 2 in 4m slišim z Zvonetom in mojim soimenjakom na Sivki. Me prav zanima, kje so se odbili valovi in padli dol na ta hribček
…Po dobri uri uspem narediti vse, ki me slišijo, zato se odpravim proti avtu. Domov se vračam po ovinkih – preko Predmeje in Črnega vrha, saj želim preveriti, kako je s snegom v tistih koncih.
Nezahteven, za vsakogar primeren, izlet.
Hvala za zveze. Nekaj slik je v galeriji.