Zborno mesto je lokalček malce pred Pivko, tik za tablo Petelinje. Boris dokaže, da ima vsa potrebna dovoljenja za izhod, zato lahko nadaljujeva brez skrbi. Kavica, prelaganje opreme v en avto in gremo naprej. V osnovi je zamišljeno, da slediva pot, ki jo je opisal Sergej lani, le da bi do izhodišča prišla po zahodni in ne vzhodni strani hriba. V grobem bi moralo biti tako: Začneva skozi Pivko v smeri Knežaka. To cesto hitro zapustiva in peljeva skozi vasi Klenik, Palčje do Jurišča, kjer zaradi čvekanja (ma sva bila ko dve stari babi) sfaliva odcep in pristaneva med ovcami. Ni sile, le dobrih 100m se je potrebno vrniti in nadaljevati po solidnem makadamu, kjer se nama ob poti nastavljajo konji, pa jih ovekovečiva za arhiv. Ni naju izučilo, zato še enkrat faliva križišče (severno od hriba Kršičevec 1092m) in narediva častni krog po obrobju vojaškega poligona, na kar naju opozarjajo table. Za vikend pred prazniki je vojska doma, zato nevarnosti ni. Do jase in gozdarskih oz. lovskih hiš (kota 1004) prideva tako z zahodne namesto SZ smeri. Od tu naprej sva bila bolj pazljiva. Avto ostane v manjšem križišču in prav primernem parkirišču ob koti 1125.
Nadaljujeva po precej strmi vlaki in hitro ugotoviva, da jo mahava v isto smer, kot pred nama medved. Malce više se naše poti razidejo. Hitro prideva do jase s prežo, njivami, ki so skrite pod snegom, okoli pa je nekaj »stojal« za nastavljanje soli. Pot vodi ob jasi in nato več ali manj po grebenu proti vrhu. Zadnji del poti je prav zanimiv, saj je kot bi hodil po tunelu. Približno 40 minut nama vzame vzpon.
Sonca nikjer, močan veter pa prav nizko nad nama podi okrog oblake. Naredim obhod okrog ostankov vojaškega objekta in se prepričam, da ni po snegu okrog ostankov kamnitega zidu nobenih sumljivih sledi. PPS postaviva tako, da sva vsaj malo v zavetrju. Pametnega terena za kline ne najdem, zato fiberglas strokovno fiksirava v ostanke bajte. Pri skakanju okrog paziva na štiri odprtine vodnjaka, ki prav nevarno čakajo, da se kdo postavi vanje. Nebi bilo prijetno.
Začnem na KV, kjer se takoj prične običajna zabava. Boris najprej malo fotografira, nato si nadene bojno UKV palerino in se postavi nekoliko višje na veter. Koliko slišim, je zastavil prav dobro. Očitno je Dedna gora, kljub oddaljenosti, kar dosegljiva UKV-jašem. S kaj več aluminija bi šlo zagotovo laže. Kasneje še zamenjava poziciji in počasi zaključiva z delom, saj mraz postaja vse bolj zoprn.
Del poti pri spustu (zelena sled) opraviva nekoliko bolj zahodno, kjer pod snegom in listjem slutiva stezico. V pol ure sva pri avtu.
Vračava se v smeri Mašuna, kjer naletiva na kopico pripadnikov »zelene bratovščine«. Kar nekaj jih ima za klobuki vejice. Baje to pomeni, da so imeli lovsko srečo. Na žalost je objekt na Mašunu do srede novembra zaprt, zato se po zasluženo okrepitev odpraviva v dolino. Široka asfaltna cesta pripelje vse do vasi Koritnica, kjer se skozi vas precej zoži in nato do Knežaka spet razširi. V Knežaku greva v smeri Pivke in kot bi mignil sva na parkirišču, kjer čaka Borisov avto.
Kljub precej drugačnim vremenskim obetom je bil prav prijeten izlet, druženje in klofarija. Vrh Dedne gore je dovolj prostran in gol, da ne bo težav s postavljanjem anten. Glede na sledove medvedov in volkov bo bolje, da v te konce ne hodite sami. Kljub nekoliko daljši (par km) varianti priporočam, da se vrha lotite z Mašuna, saj boste bistveno dlje vozili po asfaltu.
Hvala vsem za zveze in spote!
Nekaj slik v večjem formatu je tukaj.
Borisovi vtisi in slike so na njegovi spletni strani.