Kot izhodišče si izberem vas Veliko Polje. Najhitrejša pot do tam vodi po AC iz Ljubljane preko Rebernic do izvoza Vipava, kjer se usmeriva proti Podnanosu. Tu skoraj zgrešiva kažipot za Orehovico in Vrabče – skriva se za hišo tik ob cesti. Od tu naprej ni težav. Sledimo kažipotom za Sežano in nad Vrabčami za Veliko Polje. Avto ostane v središču vasi, kjer je nasproti spomenika NOB dovolj prostora zanj.
Peš kakih 500m nadaljujeva po asfaltni cesti do odcepa gozdne ceste desno. Table za uporabo na lastno odgovornost ne morete zgrešiti. Prav tako ne naslednjega resnega križišča, kjer se je potrebno odločiti – levo po daljši (rdeče), ali desno po krajši poti (zeleno).
Odločiva se za desno, kar se izkaže za pametno odločitev. Kljub slabe 4km dolgi poti se odpre nekaj več razgledov proti Nanosu. Nezahtevna pot, ki ni markirana, pripelje do obširnega travnika, na kartah označenega kot Police. Na njem stoji požarna opazovalnica – še en orientir, ki ga ne morate failti. Ter se skriva v drevju nad travnikom, ki ga j epotrebno prečiti. Gozd nad njim je urejen in dovolj redek za nemoteno hojo. Malce pod vrhom prideva na »požarno« cesto. Še par korakov in sva na cilju.
Vrh nudi vse potrebno udobje – od klopi, miz, močne sence do vpisne knjige in žiga. Po vpisih v knjigi vrh pohodnikom in kolesarjem ni ravno zanimiv. Kljub razpoložljivi komoditeti se raje odločim za bolj običajno SOTA postavitev na soncu, ki prav prijetno greje. Okoli je tudi dovolj podrtega drevja za katerega je možno fiksirati fiberglas. Zabijanje klinov v kamnito podlago zagotovo nebi bilo prijetno. Prostora za antene je več kot dovolj, a razgledov ne boste deležni. UKV-jaši bodo morali poskrbeti za kaj več aluminija, če bodo želeli aktivacijo uspešno zaključiti.
Bolj iz inata kot zaradi upanja na uspeh najprej poizkusim na UKV – brez uspeha. No, je pa KV prava veselice. Usuje se ko Ognjeni plaz. V tričetrt ure uspem narediti preko 90 zvez. Seveda je antena taka, kot mora biti – polna dolžina, brez kompromisov. Uh, se mi je kar oddahnilo, ko se je pile-up končal. Še en skok na UKV, kjer uspem narediti le Zvoneta na Slatniku, to je pa tudi vse. Hitro pospravim in novim izzivom naproti.
Vračava se po »požarni cesti« in malo pod vrhom splašiva trop divjih svinj. Ma, mi je prav vroče postalo, a k sreči ni bilo nobene pod cesto, vse so bile v nizkih hrastih nad njo. Na koncu se bližnje srečanje dobro konča, a nama da dodaten pospešek. Pri avtu sva v dobre pol ure. Pot sestopa je več kot 1.5 km krajša od vzpona, a ne boste kaj posebnega videli.
Običajna karta lahko malce zavaja, saj nekatere poti niso vrisane. Zato si velja natančno ogledati in morda natisniti ortofoto posnetek, kjer boste dobili boljši občutek o poteku poti in kako priti na vrh.
Prijeten izlet za jesenski, zimski in pomladanski čas. Vsekakor priporočam krožno pot – po daljši gor in krajši dol. Zanimivo tudi za spremstvo, ki ga klofarija ne zanima, saj se je v visoki suhi travi skrivalo kupe gob, pa tudi robid je precej. Žal je bilo za jesenske barve še prezgodaj.
Hvala za zveze!
Več slik je le en KLIK stran.