Nadaljujem po gozdni poti in odidem mimo doma na Kopitniku v smeri »Vrha«. Smerokaz za Vrh in markacije se ob poti še ponovijo.
Kmalu opazim, da me pot vodi vse bolj proč od pravega vrha Kopitnika. Že Bojan je ugotovil, da ima Kopitnik več vrhov, kar se lepo vidi tudi na spodnji karti v merilu 1:5000, ki jo najdete v prenovljenem Atlasu narave na ARSO.
Časa imam dovolj, zato bolj natančno raziščem zadevo. Pridem na vrh, ki ga imajo planinci za vrh Kopitnika, ki naj bi bil 914m visok. Tu sta žig in vpisna skrinjica. Še eden od vrhov, ki sem jih srečal v BI območju, kjer planinske oznake zavajajo. Iz karte više se vidi, da je ta del visok le 895m, kar je 15m nižje od najvišjega vrha, ki se skriva v gozdu. Tudi pogled s skalnega pomola proti SOTA vrhu da jasno predstavo, koliko smo nižje.
Del poti se vrnem in nadaljujem po dobro uhojeni stezi proti pravemu cilju. Ta se nahaja na najvišjem delu grebena, kjer se skozi drevje da slutiti več neizrazitih vrhov. Od oznak ima standardni konfin z X-om, razgleda ali česa drugega tu ne bo. Še drog za vertikalko bolj na silo porinem med vejami. Tam nekje okoli 7m višine bi še šlo, vsa kar je više konča v vejah.
Band je v primerjavi z Jančami dva dni prej nenavadno tih. Začetek je nespodbuden, a se vse skupaj razživi, tako da sem s končnim izkupičkom zadovoljen, saj sem krepko popravil KV statistiko Kopitnika. V logu sicer manjka nekaj standardnih lovcev (ugotavljam že na par zadnjih aktivacijah), a so morda šli na počitnice. Po približno uri in pol za postajo postanem nezanimiv za druge, zato končam.
Vračam se po poti pristopa, mimo hiške, ki je v na nekaterih kartah napačno označena kot planinski dom. Ustavim se še v pravem planinskem domu na Kopitniku, kjer me čaka drušna. Opravim še dolžnost z vpisom v knjigo pohodnikov, ki predstavlja osnovo za donacijo Zlatoroga lokalnemu planinskemu društvu. Po zasluženem krepčilu je vreme odneslo ideje za popoldan, ki so se mi prej porajale.
Proti domu se vračam po nekoliko spremenjeni poti – mimo Litije. Na koncu se izkaže, da je ta smer za kake tri kilometre krajša od one preko Trojan, a je zaradi narave cest časovno nekoliko bolj potratna, a razlika v mojem primeru ni velika – le dobrih 5 minut. Se pa ognete »plezanju« iz Izlak proti Trojanam.
Pri aktiviranju Kopitnika pazite od kje delate. Razgledni vrh je predaleč, da bi aktivacija od tam veljala. Si je pa vsekakor potrebno vzeti tisti dodatni čas in pogledati preko prepadnih sten v dolino. Tokrat pogled zaradi meglic in mrča ni bil najlepši, bo pa morda kdaj drugič.
Slike v večjem formatu so, kot običajno, tukaj.