Izhodišče se nahaja ob cesti, ki pripelje prav na vrh Kuma, zato ne morete zgrešiti. V semaforiziranem križišču za Trbovlje smerokaz jasno kaže strmo v breg proti Kumu. Kmalu nad Dobovcem postane cesta zasnežena, a ni težav s prevoznostjo. Lontovž je še v senci, drevje tam okoli pa je prav nenavadno »pocukrano« samo z južne strani. Sneg ne more biti, verjetno je za ta pojav kriv veter in vlaga, ki potegne z doline Save in nastane prav močno ivje.
Z izhodišča se poženeva po markirani zasneženi poti naravnost v breg (rdeča sled). Sekanje ovinka asfaltne ceste sicer ne prenese kakega prida prihranka na času, se pa ognemo asfaltu. Nato nekaj časa nadaljujeva kar po cesti, ki je postla makadamska, in se čudiva »umetninam« ob poti. Zadnji del vzpona opraviva po travniku pod cerkvijo, ki čepi na vrhu Kuma.
Vrh je lepo kopen, klopce tudi še niso zasedene. Fiberglas privežem na enega od grmov, saj v zmrznjen tla klini nočejo. Prostora za antene je dovolj – kljub cerkvici na vrhu, a je nekoliko nižje po pobočju še sneg. Začetek na bandu je turbolenten. Kasneje ugotovim zakaj. Po 40 aktivacijah je tole verjetno prva, kjer se dela tudi v telegrafiji. Kljub petku se postaj komaj otepam
. Počasi se utrudim, zato me na KV-ju zamenja Boris, kateremu bo to prva CW aktivacija, ki jo brez težav uspešno opravi. "Suhi" trening se je obrestoval. Boris, dobrodošel med CW-jaši!.UKV tokrat ni kaj prida. Očitno vsi polnijo akumulatorje za dogajanje ob koncu tedna. Band se umiri, vetrič na vrhu postane vse bolj zoprn, zato narediva premik v planinski dom, ki naju s ponudbo ne navduši. Morda so krive priprave na bolj obiskan vikend.
Vračava se po cesti, ki se je v nič kaj zimskem dnevu že pošteno odtajala. Sproti delava načrte v stilu »Kam gremo prihodnjič?«. Bilo je fino, bo potrebno ponoviti na kakem drugem koncu.
Nekaj slik v večjem formatu je v galeriji.