Gozdne ceste so lepo vzdrževane, tako da ni problema za kakršni koli avto ali kolo. S pridobivanjem višine je ob cesti vse več snega, ki me končno ustavi na križišču tam okrog 900 metrov visoko. Naprej bo potrebno peš. Do vrha, ki se skriva v drevju, me čaka še dobra dva kilometra, ki jih opravim kar po cesti, ki je v zadnjem delu tudi markirana.
Vrh je obraščen ravno toliko, da bi imel človek malo problema s postavljanjem dipola. Majhna jasa pa je ravno prav velika, da brez problemv dvignem vertikalko tako, da se antena nikjer ne dotika vej. Utaborim se ob zaklonu, ki ga je verjetno izkopala še nekdanja JLA.
Z delom pričnem na 2m, kjer pa je zaradi 9A tekmovanja zelo težko delati, a kljub vsemu naredim slabih 20 zvez. 7MHz CW je živ – kot običajno. Po dobrih 40 zvezah v slabe pol ure je navala konec, zato se odpravim še na SSB, a je poizkus neuspešen. Skok nazaj na 2m, kjer mi Miloš pove, da je na BR-012 Boris. Takoj ga najdem – tako dobro se do sedaj še nisva slišala. Ravno zaključuje, ker je pri koncu z elektriko, zato se namestim kar na njegovo frekvenco in zveze se vrstijo. Mislim, da toliko KV SSB zvez še nisem naredil. Skok na 30m mi prinese tudi edino DX zvezo tokrat – N1RR. Čas začne priganjati, zato zaključim po uri in tričetrt z nekaj več kot 100 zvezami v logu – največ do sedaj na aktivacijah.
Hitro pospravim in se po isti poti poberem nazaj proti avtu. Spotoma srečam veseljaka, ki se v starem terencu, verjetno še iz časa WWII, počasi prebija skozi sneg proti onemu drugemu vrhu, ki je marsikoga premamil, da je pogledal v napačno smer.
Tokrat pozabim fotoaparat, zato le par slik za občutek narejenih s telefonom.