Ob uri se dobimo pri Gnezdu. Cesta se do tu ravno prav izvije iz kotline, da vidimo, kakšno vreme nas čaka. Odkar hodim na Vojsko, se tu zmeraj ustavim, in – prvi pogled je vedno namenjen našim vršacem,
šele nato pobožam Trnovski gozd in njegove grape.
Jure in brat Ivan pti Gnezdu:
Vojskarska planota je obsežna. V vsakem letnem času le lepa, nudi nam veliko prijetnih in poljubno dolgih sprehodov. Očitno je tod veliko pozitivne energije, saj si ljudje sem gor hodijo že od nekdaj polnit akumulatorje.
Tu so tudi enkratne tekaške proge, mnogi se podajo tudi daleč v prostranosti Trnovskega gozda. Navadno tu mraz drži kar nekaj časa, zato so zimske slike na meji kiča!
Značilni rob Planince zagledamo, ko se klanec pri Karpciji za trenutek zravna.
Cesta začne ponovno lesti navkreber, do parkirišča, ki je izhodišče za obisk znamenite partizanske tiskarne Slovenija, je le nekaj minut vožnje. Parkirišče je še v globokem zimskem spanju, dvomim, da sploh koga v tem času zanima avantura v tistih globačah! Mimo Ogalc, Vojščice in bližnjega partizanskega grobišča, pridemo do Žgavca.
Tu je izhodišče za izlet na bližnji razgledni Hudournik.
Mimo Medveda brez problemov pridemo do 400m nižjega Oblakovega vrha in nato po dolini Kanomjlice v Spodnjo Idriji; iz Oblakovega vrha lahko zavijemo tudi na sosednjo planoto, kjer nas čakata dva SOTA vrhova.
Tokrat smo se opremili, kot se spodobi za velike ekspedicije. Z Juretom sva namravala krepko poseči v RDXC in BARTG kontesta. Del krame odložim pod hribom, avte pa zapeljeva k Žgavcu. Z gospodarjem Robijem na hitro pokramljamo in že hitiva nazaj v breg.
Ivan je med tem časom pripravil ves komfort za transport. Sneg nas drži kljub dodatni teži; da bi se mu vsaj za malenkost udiralo, se je Jure obložil s »ta veliko« elektrarno, ki jo je Toni skupaj s pretvornikom posodil ekspediciji.
Kar hitro smo se prebili na greben. Brat mora večkrat počiti, nagaja mu sapa, ni še prebolel bolezni, ki se mu vleče že nekaj časa (zdaj ni samo na čajčkih, jemlje neke močne antibiotike, upam, da se bo lahko kmalu zopet pridružil SOTA podvigom).
PPS postavimo na mali jasi, skriti očem, saj nočemo nepotrebnih nevšečnosti. Prav lepo je videti, res, prava mala ekspedicija: dve »ta veliki« postaji, tri ročne, računalo, elektrarna, miza, stoli, dva antenska stolpa…
Dobro sva založena tudi z antenami za Maraton!
Jure si pripravi PPS na suhem pod grmom, kot se za terensko delo spodobi, jaz pa sem starejši in moram imeti nekaj več udobja.
Lotim se 2m. Že pri drugi zvezi je nekaj narobe, nihče me ne sliši. Pripravim ročno postajo, brez problema naredim nekaj zvez. Čez nekaj časa spet prižgem 706, inštrument pravi, da postaja dela, samo raporti so bolj kilavi. V ozadju slišim Jureta, na 30m ima dosti dela!
Preselim se na 20m, nobenega pravega navdušenja ni nad mojim signalom, tudi pogoji se mi zdijo bistveno slabši, kot prejšnja leta. Od parih UA9 postaj, ki jih slišim, mi uspe doklicati komaj dve postaji.
Energije je na razpolago več kot zadosti,
samo kaj, ko že pri 30 W računalnik štrajka – tokrat uporabljam kar elektronca, ki je v modemu. Preko kablovja dobi »kolpo«, ki mu ne paše, kaj hočem. Za eksperimente pa nimam časa.
Kmalu se preselim na RTTY. Tudi tukaj je slišati presenetljivo malo udeležencev. Kljub mali moči prikličem nekaj DX postaj. Čeprav je vse skupaj precej skromno, oba z Juretom nekoliko izboljšava stanje DXCC.
Vreme nam je dobro služilo, sonce nas je spodobno grelo, nam nekoliko nagajalo pri delu,
sapice pa je bilo ravno toliko, da sta najini zastavi pokazali nekaj življenja. Tudi dobre volje je bilo zadosti, le pogoji nama niso bili preveč naklonjeni. Vseeno rezultat ni slab, delala sva na 6 bandih, 3 modih, jaz sem prištel 6 novih držav. Bistveno več zvez bi naredila, če bi delal več časa v telegrafiji, v 15 minutah pač z malo močjo ne narediš posebnega čudeža.
Do naslednje skupne aktivacije bo treba pripraviti filtre, morda bi potem brez večjih težav delala istočasno. Enkrat bo že padel zastavljen cilj 300 zvez!
73 es cu, Jurij, s57x
p.s. Z dolžnim spoštovanje do vseh umrlih: okrog TK-015 so v zadnji ofenzivi leta 1945 potekale najhujše bitke na Primorskem, morda celo v vsej Sloveniji, ki jim v vsej vojni ni bilo para!