Iz škofje Loke jo mahnem, kot sem kasneje ugotovil, prepozno v prepričanju, da se bom lahko pripeljal više, kot sem se dejansko lahko. Odločim se, da bo GPS služil le zapisovanju prehojene poti, ravnal pa se bom po črno-beli karti, stiskani z Geopedie.
Vožnje preko Poljan, Gorenje vasi, Trebije, Sovodnja, prelaza Kladje in nato naprej proti Bevkovem vrhu je za dobrih 35km.
Avto pustim v križišču markiranih peš poti (desno od kote 896), saj se naprej zaradi snega ne da več. No lahko bi sicer parkiral na dvorišču prve kmetije, kjer prodajajo sir, a tega nočem. Sledim približno markirano pot, ki jo zaradi snega seveda ni nikjer. K sreči je skorja dovolj trdna, da me brez problem nosi, hkratoi pa dovolj mehka, da zadostujejo zimske gume na gojzerjih in keten (derez) ni potrebno uporabljati.
V cik-cak zavojih se da kljub precejšnji strmini travnika kar lepo napredovati. Nekje na pol poti imam zvezo z Zvonetom in Sabino s Tošča. Malo pod vrhom, ko ugledam vrh kapelice in zadeve preverim na karti, mi stvari postanejo jasne. V Loki smo pregledovali karte na Geopedii in kapelice nismo našli, ker smo jo iskali na napačnem koncu – precej bolj desno, kot je v resnici. Na zgornji karti boste našli križ zgoraj in malo desno od opuščene kmetije Slabe.
Pri kapelici se vpišem in pogledam v smeri pravega vrha, a pozor. To kar vidimo v prvem planu še ni naš cilj. To je hribček, ki ga na zemljevidu označuje kota 1041.
Mahnem jo v smeri 1041 in na koncu čistine najdem tablo, ki nas usmeri levo, po severni strani vzpetinice, kar se ne sklada s sliko z Geopedie, kjer je markirana pot vrisana po južni strani – no priti se da po obeh.
Pred mano je še čistina in rahel vzpon proti gozdu, kjer se skriva Bevkov vrh.
Vrh je kakih 30-40m globoko v gozdu, označuje ga velij konfin, tako da se ga ne da zgrešiti. Kljub temu, da bi bilo delo s čistine verjetno boljše, sem se odločil za sam vrh zato, ker sem našel primeren hlod, ki mi je služil za sedež.
Tokrat je bila SOTA odprava bolj posvečena orientaciji v oteženih razmerah, kot pa klofariji. Na UKV naredim zvezo le z Janezom, tudi 40m ni posebno obetaven, saj me močni RTTY signali hitro prepodijo. Malenkost bolje je na 30m, a se tu zgodba tudi prehitro zaključi. Preden ugasnem še skok na 40m z anteno za 30. Glej ga, Miloša na naslednjem hribu. Prvi klic ni uspešen, ko pa zadevo malo poglasim uspeva skompletirat S2S QSO, s katerim tudi zaključim današnji LOG, saj klicanje na 2m ni obrodilo sadov.
Na hitro pospravim in se odpravim v dolino. Še en pogled z roba gozda v smer, kamor sem namenjen. Vračam se po nekoliko drugačni poti, ki jo priporočam tudi za vzpon, saj se prav lepo lenobno počasi vzpenja – čisto nekaj drugega kot pri vzponu.
Pri 1041 (glej gornji zemljevid) zavijem levo na pot, ki pelje mimo opuščene kmetije Slabe, pod Plužensko goro (1021, TV pretvornik) zavije v smeri kmetije Polanc in naprej do cilja. Cesta je neplužena a je mestoma kopna.
Takole pa je vse skupaj zapisal GPS. Rumena vzpon, rdeča spust.
Brez snega je tole enostaven izlet, tudi za manj izkušene. V snegu pa je lahko križ, če te le ta ne nosi. Poti niso shojene, zato je v visokem snegu lahko križ. Tu ga je bilo do kolen (parkrat se mi je vdrlo), na samem vrhu pa zaradi gozda nekaj manj. Postavljanje dipola na vrhu bi verjeno povzročalo nekaj težav.
Sedaj, ko vem kje je kaj, je možno tudi kapelico na Ortofoto posnetku najti KLIK.