S5/TK-015 Planinica

Moderator: s58r

Odgovori
s57x
Prispevkov: 273
Pridružen: 09 Jun 2008, 15:40

S5/TK-015 Planinica

Odgovor Napisal/-a s57x »

Planinica* je najvišji vrh Vojskarske planote. Proti zahodu se spušča proti zaselku Ogalce, zaraščene južne strmali se stekajo proti Gačniku, kjer se celotna planota v rahlem spustu konča. Sprva miren potoček, ki ga napajajo vode skoraj celotne planote, se spušča preko enkratnih in k sreči sila težko dostopnih slapov proti Trebuši.
Severna stran hriba se rahlo spusti proti planoti Vojščice; od tu se vrh kaže kot rahla vzpetina. Pot z Vojskega nas pelje mimo partizanskega grobišča proti Hudourniku, enkratni razgledni točki na skrajnem zahodu planote.

Slika

Neposredna okolica Planinice je bila v zadnji ofenzivi spomladi leta 1945 prizorišče ene najbolj krvavih bitk pri nas, o tem priča pokopališče, kjer je pokopanih več kot tristo borcev. Tudi zaradi njih smo mi danes v samostojni Sloveniji!
Vremenoslovci so rekli, da bo nedelja primerna za izlet, v naslednjih dneh pa se bo vreme pokvarilo. Kako prav so imeli! Packarija, ki jo imamo zadnje dni, bi aktivacijo gotovo prestavila na kasnejši datum. K sreči tudi zime niso več take, kot nekoč in je več moče kot snega. Sicer pa je za planoto značilno, da tu nehajo kuriti ob sv. Jakobu, ponovno pa zakurijo spet na sv. Ano!
Že kmalu nad Kočevšem, pri Gnezdu, kjer se cesta iz Idrije dokončno izvije iz zimskega mraka kotline, se odpre obzorje. Z bratom se kot ponavadi ustaviva na razgledišču ob cesti. Malo si odpočijeva oči na kulisi tolminskih in spodnjebohinjskih gora, zadaj se dviga Triglav, pogled seže tja do Kočne in Grintavca, proti jugu pa se kažejo vrhovi Trnovskega gozda, lepo se vidijo tudi »naši« vrhovi – od Javornika na vzhodu do Poldanovca in Velikega Češevnika na zahodu. Pogled se mi vedno ustavi tudi na skalovju tam preko doline Idrijce, kamor je mama, bolničarka v partizanski bolnišnici Pavla, v zadnji ofenzivi zvlekla več nepokretnih ranjencev in se z njimi skrivala pred pobesnelimi vojskami.
Cesta proti Vojskemu je lepo splužena, k sreči je zadnje dni bolj deževalo, zato snega ni prav veliko. Zapeljeva se kar proti cilju; tokrat sem že sedmič v zadnjih mesecih v teh krajih. Ustaviva se pri Žgavcu, s prijaznim gospodarjem Robijem malo pokramljava, dobim še zadnje napotke, kako prideva na Planinico, ne da bi … to je pa dolga zgodba. Čisto na kratko: vrh Planinice je za aktivatorje nedostopen, saj lastnik ne dovoli nobenega pohajkovanja po njegovi zemlji. K sreči pa so pravila za aktivatorje, verjetno tudi zaradi takih primerov, dovolj elastična. PPS sva postavila nekoliko južneje, kjer so drugi lastniki, do tja pa sva prišla po »nevtralnem« terenu.
Sneg naju je sprva dobro držal, v gozdu, na južni strani pobočja, pa bi še kako prav prišla kombinacija krpelj in derez. Uf, kako lepo bi bilo, če bi bilo vsaj še malček tistega - »vse je naše«, koliko nepotrebnih korakov bi si prihranila! Kasneje, ko rineva v breg, je potrebno nekaj časa kar dobro brcati, da si nardiva varno stopnjo. Že čez nekaj deset metrov pa se sneg nesramno udira. Bonus točke si je treba zaslužiti, ni kaj! Orientacija je enostavna, vsake toliko se pokaže skozi gozd kmetija Za robom in ko zagledava še antenski stolp na vrhu Planinice, lahko določiva, kje bo PPS.
Utaborila sva se pri skali, zraven katere je sušica za katero sva lahko privezala anteno, ravnina je bolj pokoncu postavljena.

Slika

Odkopljeva še sneg, da dobiva ravno prav prostora za najino kramo. Imava kar srečo z lokacijo, veliko »šivanja« z žico tokrat k sreči nisva imela, prav enostavno pa nikoli ne sme biti, saj ne bi bilo zanimivo (/%$«&!!)
Nekaj metrov višje morava spraviti žico čez suho vejo. Sušica je ravno prav visoko in ravno prav debela, de jo ni moč odlomiti, kakšno večje nasilje nad njo pa bi se za oba udeleženca slabo končalo precej bližje Zarobarjevim. Tisto španciranje po bregu je prav zoprno, saj sneg ponekod še drži, korak zraven pa se ti udre. Še dobro, da je antena kratka!
Žal mati Narava ni vedela, da se bomo tod okoli potikali SOTA aktivatorji in moje mize ni do konca izdelala. Potrebna je mala predelava. Sila neprijeten občutek imam namreč, če se mi pod roko postaja in taster podajata. K sreči je erozija naredila svoje, brez težav izruvam del ploščatega dolomita in hitro imam pred sabo lep in trden izdelek.
Brat pritrdi na sušico še vertikalko za 2m, bolj za »vsak slučaj« kot za potrebo, saj je lokacija slaba – to se je na koncu tudi pokazalo, v dnevniku je samo ena zveza.
Sonce je prav prijetno mežikalo skozi veje, tudi temperatura je bila čisto spodobna. Zasliši se oddaljeno zvonjenje, čas je za akcijo! Še obredno umivanje in masaža rok…temperatura je takoj zrasla za 2 stopinji…

Slika

Kot se spodobi za neQRPjaša, delal sem s kakimi 15 wati, sem se postavil na 7.027 KHz. Seveda zahodni sosedje ne berejo najav na sotavoču in se ne zmenijo zame, v velikem slogu nabijajo ta ti tititit ta titit. Višje ni nič boljše, tudi rtty kontestarji ubijajo elektrone. Vključim filter, takoj je malo boljše. Elektronski taster se tudi danes nekaj kuja, VF mu škoduje; enkrat ga bom moral res prestaviti v kovinsko škatlo. Vse skupaj bi bilo čisto enostavno, če bi se razumela s tasterjem, ki je vgrajen v postajo. Ta pa, nesramnež, vedno proti moji volji odda na koncu piko, češ, moja bo zadnja.
Prva logiram Milana in Jureta, ki zaradi mene malo kasnita na SOTA ekspedicijo, pridruži se OC Janez. (tnx za spot!) Ma, tokrat nisem Miloš, pač pa Slavc, hi Kaj hočemo, sami iXi. Pa se hitro zmeniva, kdo sem; poznava se še iz AM časov! Verjetno je tistih nekaj besed, ki smo jih izmenjali med sabo in jih poslušalci niso razumeli, povzročilo nekaj nervoze. Ali pa se je vsem mudilo na nedeljsko kosilo. Usulo se je namreč, da sem parkrat sprejel le konec znaka zadnjega lovca. Za popestritev je skrbel še zahodni sosed, ki je malo nižje cepil, da so trske letele daleč naokrog!
Kljub vsemu pa se je v dnevniku nabralo kar lepo število starih znancev. Verjetno bi se jim pridružil še kdo, če bi vedel, da je bilo precej – predvsem duševnih muk, bi rekel (hi), okoli te aktivacije.
Preselim se še na 30 m. Na spodnjem kraku antene kratkostičnik brez težav dosežem, za zgornjega je potrebno več telovadbe – oba z bratom poskrbiva, da naju ne zazebe.
Napovedano frekvenco mi je okupirala G postaja - tudi ta nima pojma, kaj je sotavoč (hi) pa še precej široke brke ima. Šele kasneje, v dolini, mi »kapne«, da sem ves čas delal z vključenim predojačevalcem!! Na frekvenci ni posebne »gužve«, kmalu se me naveličajo. K sreči, saj me bolečine v križu opomnijo, da sem že dolgo ham. Kaj hočemo, SOTA poze so primerne za mlajše kosti. Že res, da sem imel »ta zadnjo« na stolu/p, vendar sem se moral ves čas upirati z nogo v breg, da se ne bi prevrnil.
Poskusim še na 2 m. Selitev namavzame kar nekaj časa: če hočem priti do kabla, moram spustiti anteno, anteno pa lahko spustim, če mi pomočnik odveže zgornji krak; še dobro, da je asistent mlajši, saj je pot še parkrat ponovil, ker sem se na koncu odločil še za kratek izlet na 40 m. Živele zimske radosti! No, UKV aktivnost je bila borna, oglasil se je le Marijan, S56IHX.

Dolgoletni spremljevalec in pomočnik pri mojih hamovskih projektih:
Slika

Kljub zgodnji uri počasi pospraviva opremo. Lep dan bi rada izkoristila še za kratek izlet na Hudournik. Do avta se vrneva po zložnejši poti, morda celo po prastarem kolovozu in bog nama odpusti, če sva nehote stopila na »prepovedano ozemlje«.
Razgledi na poti proti Hudourniku so – zimski, kaj takega v drugih letnih časih ne vidiš, čez polovico obzorja samo hribovje!
Hudournik:
Slika

Krasno se vidijo celo oddaljeni Dolomiti.
Slika

Lepo vreme je privabilo na razgledni Hudournik kar precej ljudi, z vsemi se poznava, in kot se za gornike spodobi, z vsakim poklepetava. To je najin izlet primerno podaljšalo.
Dolina Idrijca s Kaninskimi Podi in Krnskim pogorjem
Slika

Mimo Gnezda se peljeva, ko je sonce že nizko za oblaki tam daleč proti jugu.
Naslednja aktivacija? Gotovo bo prava zimska, s smučmi!

*pravilno je gotovo Planinca, tako piše na starejših zemljevidih, kjer je tudi Mali Golak še Mali, tako je zapisano v literaturi, ne nazadnje – tako jo imenujejo domačini. In to je poglavitno.

73 es cu, Jurij, s57x

Uporabniški avatar
s57xx
Prispevkov: 1066
Pridružen: 19 Maj 2008, 08:08
Kraj: Škofja Loka

Re: S5/TK-015 Planinica

Odgovor Napisal/-a s57xx »

Lepo!

Se je le poplačal ves trud in ogledi. Kdor se zadnji smeje ... :D

Ma, z imeni pa tako že vemo, da je križ. Enkrat je verjetno kak slovnično navdahnjen topograf mislil, da "Planinca" ni najbolj slovnično pravilno in je nastala "Planinica" :lol: :twisted:
Jure S57XX

Odgovori