Zato sem po krajšem kolebanju ali vzpon po južni ali po severni varianti izbral slednjo, ki je precej senčna. Na južnih pobočjih Stola bi se v tem letnem času najmanj stopil, če ne že scvrl ali izpuhtel.
Se pa vleče v bož.. mater. Ker je hotel na vrh tudi moj kovinski prijatelj je bilo potrebno planirati tako, da je bila to krožna trasa. Najprimernejše se mi je zdelo, da parkiram pri cerkvi v Trnovem ob Soči in nadaljujem na dveh kolesih proti Žagi in navzgor do ex.mejnega prehoda Učja. Tam je takoj pred bivšo rampo odcep v levo in nato tralala-hopsasa kilometri in kilometri makadamskega vzpona.
Na prelazu pri pl.Božica je za mano že 1100 vm vzpona. Vztrajam še naprej in rinem ter nosim bicikel še dobrih 100 višincev v smeri vrha. Tam pa odklop! Pravi black out! Dovolj ga imam! Pa kdo je pri porki streli koga kupil, da ga vozi? Jaz njega ali on mene! S kravami, ki se pasejo v bližini smo si na istem in v tihem dogovoru z njimi jim ga prepustim v čuvanje do povratka z vrha. Da se ne bi katera krava z njim odpeljala v dolino, iz preventive odmontiram prvo kolo in ga s sabo nesem na 1673m visoki Stol.
Zadana časovnica se je že zdavnaj razblinila in zato izvedem le eno hitro javljanje. Petnajst minut klofarije, 32 zvez, kot vedno počakam, da pokliče tudi Mike in zadevo ugasnem, med spravljanjem ropotije še beseda dve z RTV vzdrževalci, ki se trudijo z nekimi povezavami in že hitim do svojih krav.
Vse je na svojem mestu. Krave s svojimi ogromnimi zvonci, z njihovimi iztrebki minirana steza in nekje ob njej tudi moj zvesti spremljevalec.
Pogled naprej pa povzroči, da se po bradi pocedijo sline. Na nebu namreč krožijo jadralni padalci in se prepuščajo užitkom medtem, ko jih zračni tokovi , ki se dvigujejo iz Breginja, vedno znova premaknejo za nekaj deset metrov višje. In krožijo in se spuščajo in preletujejo pobočje in uživajo.... Ja, res je.....to je še zadnji hobi, ki si ga v tem življenju še želim izkusiti. V drugem bom lahko kaj drugega in ne bom imel te priložnosti. Razen, če bom padalo!
Jastrebi, ki so tudi preletavali pobočje so morali imeti prelep razgled; po panoramski poti na pobočju s kakšnimi 40km/h drvi gorski kolesar opremljen kot za na luno, par metrov nad njim pa ga preletuje živo rdeče jadralno padalo. To bi bil posnetek!
No, potem so me markacije usmerile proti Trnovemu in se kaj hitro v skoraj pokončni strmini izgubile. Ko sem že mislil, da sem se spet narihtal in kot po navadi zgrešil smer zagledam dva sopihajoča planinca, ki sta jo mahala proti vrhu. "Dober dan,dober dan. Kako je kaj? Ma, sigurno sem falil pot kajne? Ne niste.Ste na pravi poti. Malo nižje je že lepa, vozna steza."
In res!
Potem pa je zopet šibalo. Če bi me tokrat Magda videla potem.... potem ....potem bi mi zaklenila bicikel in ga ne bi nikoli več zajahal. Še dobro, da ni obvezna uporaba tahografa!
Fotogalerija:KLIK
Video : KLIK
ali Blog:KLIK