»V BOJIH NA KOTAH 526 IN 552 STA SE ZA CENO STRAŠNIH IZGUB ODLIKOVALA CELJSKI 87. PEHOTNI IN LJUBLJANSKI 2. GORSKI POLK, V KATERIH JE BILO TUDI VELIKO PRIMORCEV. NA TEM STRATEŠKO POMEMBNEM SLEMENU STA IZKRVAVELA PREDVSEM IZ OBČUTKA, DA SE BORITA ZA SVOJO ZEMLJO. ŠKABRIJEL SO BRANILCI OBRANILI. TUDI IZ TE ZVESTOBE IN PONOSA, IZ TEH ŽRTEV RASTE DANES SAMOSTOJNA SLOVENIJA.«
Žal vse žrtve niso pomagale, da Italijani po koncu bojev niso dobili tistega, kar so jim za sodelovanje v vojni, obljubili Angleži in Francozi. Tudi ponovna osvoboditev ozemlja, večinsko poseljenega s Slovenci, ob koncu 2. vojne ni zadostovala, da bi se v celoti združili v eni državi. Predvsem Angleži so bili tisti, ki so silili, da bi nova meja med Jugoslavijo in Italijo potekala čim bliže meji, določeni ob koncu 1. vojne. In da ne boste mislili, da se je s tem končalo. Sedaj si SOTA MT (ponovno Angleži) jemlje pravico, da ponovno razpolaga in odreja, kam bo sodil kateri vrh, ki se slučajno nahaja na meji. Hinavsko se sicer skrijejo za zahtevo, da naj se sosednje država odločijo, komu bo vrh pripadal, vendar ... Alo?!? Bomo spet mešetarili? Saj vidimo, kam to na dolgi rok pripelje.
Tokrat se na vrh odpravi prav posebna ekipa. Iz Loke se odpeljem proti Logatcu, nato v smeri Kalc in Podkraja. Zanimiva in dokaj prazna cesta me bo pripeljala na Col, kjer se sestanemo z Jurijem S57X in Dominikom. Časa imam dovolj, zato spotoma pogledam še obnovljeno utrdbo iz pozno rimskega obdobja na Lanišču. Na eni od informacijskih tabel piše »Branite imperij! Barbari prihajajo!« Prav pomenljiv napis, če primerjam z dogajanjem v letu 1915, le da so takrat barbari navalili iz zahoda!
Skupaj nadaljujemo pot do gradu Kromberk, kjer smo domenjeni z Sabino S57BNX in Milošem S57D, družbo pa jima dela tudi kuža Baron. Od gradu do sedla Vratca je le dobrih pet minut vožnje. Parkirišče je nekoliko drugače urejeno, kot pred leti. Za tri lepo parkirana vozila je prostora. Informacijska tabla je tudi nova. Na vrh se odpravimo po vzhodnem grebenu, kjer poteka pot po ohranjenem povezovalnem jarku. Od zadnjega obiska se ni nič kaj bistvenega spremenilo. Kaverne in jarek še vedno kljubuje času, le bolj sivo inthavo je vse skupaj – pač času primerno. Prvi del poti je še vedno strm, višje, ko pot zapusti jarek, pa se tudi strmina umiri. Hoje je, s foto postanki, stikanjem po kavernah in debatah, kaj bi lahko bilo tisto, kar se kaže v razritem pobočju, za eno uro – toliko, kot pravi smerokaz ob vznožju.
Vrh je, razen nove informacijske table, tak kot je bil pred leti. Razgledni stolp še stoji in kljubuje burji. Na info tabli izvemo, da so del položajev obnovili Američani, ki so varovali razmejitveno črto med cono A in B. Ta je potekala prav po grebenu. Postaviimo dva PPS-a. Eden je na klopcah malo severno od vrha, drugi po mali JV od njega. 7 in 14 se nista ravno najbolje razumela, ostale kombinacije bandov pa so omogočale hkratno delo na dveh koncih.
Vrh je priljubljena točka domačinov, zato je bilo kar nekaj prometa. Mislim, da se je tokrat prvič zgodilo, da so obiskovalci spraševali, če smo novinarji.
Med prvo in zadnjo zvezo je minilo dobri dve uri. Človek bi v prijetnem vremenu kar še vztrajal, a dnevi so kratki. Spust po temi in neznanem terenu pa ni bil ravno v naših načrtih. Vračamo se po poti proti Ravnici, a ne s samega vrha. Malce niže na grebven pripelje širši kolovoz. Začnemo na njem, kasneje pa sledimo markacijam. Da nebi prišli predaleč od avta v dolino, izberemo kolovoz, ki nas pripelje na izhodišče. Približno tričetrt ure nam vzame z vrha do avta.
Tu se poslovimo in odidemo vsak na svoj konec. Idrijeko – Loška naveza se odpelje še do zaselka Pri peči, kjer se je pričenjal pohod vseh enot, ki so odhajale proti bojišču. Prav sem so se vračali redki preživeli, v bližini zaselka in severneje pri Ravnici, pa so za vedno ostali tisoči.
Naredimo še ovinek mimo Ravnice in preko sedla Preval proti Solkanu. Tam je bil šele leta 1997 postavljen spomenik vsem Slovencem, ki so padli na Škabrijelu. 80 let po koncu bojev! Zanimivo, da ima tudi knjiga dr. Vasja Klavore »Škabrijel«, to letnico. Gre za naključje? Verjetno ne. Dr. Klavora, avtor prenekaterih knjig o fronti na Soči, pogosto opozarja, da bi morali postaviti skupen spomenik vsem Slovencem, ki so za vedno ostali na bojiščih Velike vojne, kot so jo imenovali. Bo to uresničljivo do 100-letnice zaključka bojev na našem ozemlji ali pa vsaj do 100-letnice konca 1. vojne? Bomo videli ... Pustimo se presenetiti.
Več slik je v galeriji.