S5/TK-002 Matajur

Moderator: s58r

Odgovori
Uporabniški avatar
s57xx
Prispevkov: 1066
Pridružen: 19 Maj 2008, 08:08
Kraj: Škofja Loka

S5/TK-002 Matajur

Odgovor Napisal/-a s57xx »

Na Matajur (S5/TK-002) se povzpnemo z Jurijem in Dominikom. Eden od vzrokov za aktivacijo je spominjanje dogodkov ob 100-letnici soške fronte. Drugi vzrok so nova SOTA pravila, ki ukinjajo dvojne referenc vrhov, ki se nahajajo na mejni črti med državami. Angleži še vedno mislijo, da so nekaj posebnega in da lahko razpolagajo s tujimi ozemlji vse naokoli. Tako so na začetku 1. svetovne morije Italijanom veselo ponujali (med drugim) tudi ozemlja naseljena s Slovenci. Po koncu 2. svetovne vojne so se z vsemi silami prizadevali, da bi Italiji ostalo čim več ozemlja, obljubljenega trideset let prej. No, sedaj so si pa izmislili, da bo mejni vrh obdržal referenco tiste države, na kateri strani je več prostora za aktivacijo.

Slika

Meja in teren okoli Matajurja poteka tako, da po tako postavljenih pravilih gladko izgubimo vrh, če mejna črta res poteka preko njega. Digitalizirane karte, ki so dostopne na ARSO kažejo, da je vrh Matajurja označen nekoliko na naši strani meje. Razlika ni velika in bi lahko šlo tudi za tiskarsko napako. Zato je smiselno, da se dejansko stanje preveri na terenu. Če nočem razvleči vsega skupaj preko obsega, namenjenega poročilu o aktivaciji: naravni vrh Matajurja se nahaja na naši strani meje. Res pa je, da so Italijani na svoji strani meje zgradili nek plato, ki po višini sega kar nekaj metrov nad višino naravnega vrha. Bomo videli, kako bodo Angleži gledali na vse skupaj. Iz zgodovine pa vemo, da nam niso ravno naklonjeni. Še vedno zagovarjajo znane teorije Italijanov, o katerih pa tudi nebi preveč na dolgo razpredal.

Slika

Na Matajur se povzpnemo po južni smeri. Tu je dostop najhitrejši in enostaven. Do izhodišča pridemo preko Livka in nato po dokaj solidni asfaltni cesti do doma na Skrilu. Vzpenjamo se po grebenu, kjer so ostankih nekdanjega smučišča. V kartah je vlečnica (ali sedežnica) še vedno vrisana. V naravi pa le tu in tam najdemo kak ostanek betona, jeklenice ali betonske cevi za elektriko, drugo je bilo odstranjeno. Pot ni zahtevna, tudi izgubiti se ne moremo, saj imamo vrh s kapelico na I strani, vedno pred sabo. Preseneti nas precej vetrovno vreme, ki pa po drugi strani pomeni prav prijetno nasprotje glede na nekaj predhodnih aktivacij.
Na vrhu srečamo dva Italijana, ki delata v UKV tekmovanju. Znakov se ne zapomnim, saj se nismo morali kaj velikega pomeniti. PPS postavimo nekoliko pod grebenom, tako smo vsaj malo v zavetju. Pogoji na bandu niso ravno navdušujoči. Verjetno so kriva tekmovanja na KV. Na UKV prav tako poteka tekmovanje zato računamo tudi na kako UKV zvezo, ki iz teh koncev v SOTA aktivacijah ni ravno pogosta. Nekaj malega jih je bilo a je znanje in sposobnost sprejemanja nekaterih korespondentov naravnost zaskrbljujoča.

Slika

Ker se zadeva kar hitro umiri se premaknemo še na sosednjo stran. Če rečem »prestavili« mislim to dobesedno in ne tako, kot si to domišljajo nekateri naši aktivatorji, ki so s svojim nekorektnim delom z mejnih vrhov krivi za odločitve, ki so jih sprejeli Angleži. PPS postavimo na ostankih nečesa, kar zagotovo ni delo narave. Po obliki spominja na ostanke jarkov. Tudi na tej strani ni pretiranega zanimanja, se je pa uredilo vreme in umiril severnik, tako da postane vse skupaj precej bolj prijetno. Človek bi se kar zavalil v poležano travo in »dal možgane na pašo …«
Proti avtu se vračamo po ovinku – mimo planinskega doma na Matajure, ki ga oskrbujejo zamejski Slovenci. Povratek proti Livku in Idrskem mine brez posebnosti.

Slika

Pred odhodom domov naredimo še ovinek preko Kobarida. Po stari cesti se iz Kobarida odpravimo proti Tolminu. Ustavimo se v Ladri in poiščemo obnovljeno kapelo, ki so jo obiskovali Italijani pred odhodom proti Krnu. Če nič drugega so imeli občutek, da vsaj nekdo pazi na njih, če že nadrejeni ne.

Slika

Od tu nadaljujemo do Kamna, kjer se nahaja opuščeno pokopališče vojakov, ki so svojo pot končali med Krnom in Mrzlim vrhov. Po izgradnji kostnice so bili preneseni tja, vojaki AO vojske pa na Loče pri Tolminu. Zadnja postaja pred tradicionalnim postankom v Tolminu so Gabrje. Tudi tam se nahaja obnovljen kapela, ki so jo po vojni postavili Italijani v spomin alpinom, ki so se bojevali na Krnu. Malo niže, pod cesto, pa se v konglomeratu skrivajo »bivalne utrdbe«. Območje kavern in bunkerjev, ki so jih vojaki uporabljali za preživetje v teh koncih. Del objektov je zaprt, saj jih domačini uporabljajo za kleti in skladišča. Zanimiva je kopana kad ob vhodu v jedilnico. So se skopali, preden so odšli na jedačo ali po tem?

Slike v večjem formatu so TUKAJ
Jure S57XX

Odgovori