Veliko stvari se je ta čas dogodilo. Tudi veselih: pri hiši smo dobili še eno vnučko – ta bo nedvomno ham, ali pa plesalka, morda oboje, saj celo na telegrafijo pleše.
Hitrost sem z novim letom malo zmanjšal, posledično pa je tudi časa manj! Počasi le razumem, zakaj je toliko ponavljanj na TV. Dohtarski dosje se je povečal le za kakšen list; kakšen strokoven nasvet, da se je treba letom primerno ravnati, pa pogosteje slišim.
Ostalo pa po starem: vsake toliko nas osreči (tako je nemara prepričan) prvi bobnar države s kakšno bolno domislico O samooklicanem najvažnejšem akterju v deželici pa ne bom pisal, ker se lahko takoj še na Soncu kaj neprimernega skuha. A ja, pa kurji tatovi nam kalijo (duševni) mir, ta veliki ga pa dnevno dobivajo, pa še drago zaračunavajo vsakovrstna vznemirjenja. Oče je večkrat rekel, da računaš sicer lahko, a boš kaj dobil, je pa druga štorija. Pri naših ni te bojazni, so si sami vse spisali, za razliko od onih, ki se ubadajo s kuretino.
Ne bom pisal o Banjški planoti, ker mi je še vedno velika neznanka. Upam pa, da se bom še to jesen podal na raziskovanje planote. Očitno planota živi in diha, saj vsak dan na lokalnem radiu poslušam o raznih prireditvah, ki jih imajo te dni. Že od nekdaj je bil Lokovec poznan po izdelavi posebnih nožev, foučev, njihovo rezilo se spravi v ročaj. Njega dni, pri marsikom tudi danes (!), so bili v žepu nepogrešljivi, saj nikoli nisi vedel, kdaj se bosta srečala s primerno palico za ročaj vrtnega orodja. Tiste lesene palice, ki jih danes prodajajo, so komaj vredne svojega imena!
Veliki vrh ne omenjajo prav pogosto v poročilih o bojih na soški fronti. Vendar je odigral pomembno vlogo: na njem je imel v 12. ofenzivi poveljniško mesto general Scotti. Za razliko od Italijanskih generalov, je dobro vedel in videl(!), kako se razvijajo dogodki na njegovem odseku bojišča.
Pogled s sedla med Velikim in Srednjim vrhom.
Levo je Matajur, v sredini greben Kolovrata s Kukom, v sredini so Kaninski podi, desno pa Krn z Batognico
Gen. Scotti je imel še boljši pregled, saj je imel položaje še višje, na vrhu Velikega vrha
Najbolj krvava je bila 11. ofenziva, ki je terjala, preprosto rečeno, nepredstavljivo število žrtev. K sreči so branitelji zdržali italijanski pritisk, zato se tudi niso umaknili na že določene nove položaje, ki bi bili na zahodnem robu Trnovske planote. Na Banjšicah bi branili le Lomsko planoto, ki je neposredno zaledje tolminskega mostišča. Povedano še drugače: poveljujoči se niso strinjali z že prejetim poveljem za umik, in Barojević se je strinjal z njihovim predlogom. Kaj takega menda ni bilo v njegovi navadi. Verjetno bi bilo marsikaj drugače, za nas gotovo slabše, če bi takrat podrejeni slepo ubogali ukaze.
Tokrat sem šel na »ekspedicijo« sam. Glede na poznejše dogajanje, je bilo to kar prav. Vedel sem, da je tudi tod pustošil žled, upal pa sem, da je gozd vendarle vsaj malo očiščen.
Odločil sem se, da se na Veliki vrh povzpnem kar po že znani smeri, v dolino pa se bom vrnil čez Lokovec in čez Dolenjo Trebušo.
Bukov gozd na planoti se je že delno opomogel, je pa še vedno podoben kakšnemu eksotičnemu gozdu iz daljnih dežel.
Ko sem pripeljal do točke, ki je najbolj primerna za dostop, sem videl, da je pot proti vznožju Velikega vrha, zelo zaraščena. Morda pa je tam, kjer sva z bratom hodila zadnjič in si ogledovala ostaline vojne na Srednjem vrhu, pokošeno!? Žal je ostalo le pri pobožnih željah. Ne ostane mi drugega, kot da vzamem v zakup najmanjše zlo. Že zadnjič sva z bratom ugotovila, da je najverjetneje najlažji dostop na vrh po grebenu s severne strani hriba.
Ko spravljam v nahrbtnik potrebno robo, se mi pridruži domačinka, ki je na jutranjem obrednem sprehodu. Malo čudno me pogleda, ko ji povem, kam sem namenjen. Samo potrdi moje črne slutnje! Čistijo samo najnujnejše – lubadar je neusmiljen in pokonča kaj hitro še tisto, kar je ostalo. Ostalo pa še za drva ni uporabno, saj je lomilo ob nepravi luni.
Že po parih metrih hoje sem moker do podpazduhe. Kako pa, saj je bil ponoči dež. Prepričan sem, da so tiste lepe senožeti tam okoli Velikega vrha gladko pokošene, in korajžno brodim po lepi, gosti travi.
Kmalu mi je jasno, da tudi pobočja Srednjega vrha in greben med njim in Velikim vrhom, ni pokošen. Ali ni več nikogar, da bi kosil? Morda sem le kak dan prezgoden!? Vem, da so nekaj let nazaj domačini dobro sodelovali, mleko se je predelalo v sir, ki ga je edini, ki ni imel živine, vsak teden prodajal in prodal tudi v Idriji. Potem pa so se skregali, in sira s teh krajev pri nas že dve, tri leta ni več.
Hoja po visoki, mokri travi ni poseben užitek, toda to, kar me je čakalo, ni bilo primerljivo.
Čez voznik, ki je v manj bujnih letnih časih dobro viden, je že na začetku ležalo podrto drevje. Umakniti se nisem imel kam. In sem jo korajžno navezal kar po največji strmini proti vrhu. Kraški teren, polomljeno drevje - posebno jelove sušice so zelo nevarne, kaj hitro se lahko nasadiš na kakšno ostro vejo. Visoka podrast in skrito kamenje, ostanek kopanja obrambnih jarkov, je sila prikladno, da se zasučeš kot balerina in telebneš kot klada. Vse to ni prav posrečena kombinacija za hitro vzpenjanje proti vrhu! Večkrat sem se vprašal, če ni že čas, da me po pol stoletja hamovščine in pol sedmemu križu, srečala pamet. Očitno ta ne hodi po takih poteh!
Seveda SOTA ekspedicija ni pravljica in na pomoč dobrih vil, kljub poletnemu obratu, ne morem računati. Po dobri uri pretikanja, plezanja in prav malo normalnega vzpenjanja, sem prišel na vrh na domala istem mestu, kot pri prvem obisku tega hriba. Tudi hoja po tistih kamnitih škarpah, ki so zložene čez cel greben, ni prav nič prijetna. Zato sem tudi za postavljanje PPS porabil kar precej časa. Tokrat sem postavil GP z dvema radialoma in pa prav na hitro izdelan (k sreči sem imel s sabo nekaj žice in center) dipol za 6m.
Pri Aljaževem stolpu si naredim kar prijazno PPS. Seveda sem »kasiral« še eno dozo protirevmatičnega sredstva. Če še kaj velja domače zdravilstvo, nekaj let težav z revmo ne bom imel!
Tokrat je bilo malo bolj živahno, čeprav je bilo višje od 20m pravo mrtvilo. Sem pa zato izkoristil tekmovanje na 6m. Že po kratkem CQ se mi oglasi Nigel, G3TXF. Njemu pač tudi še bolj nenavadni klicni znak ne predstavlja problem,
Hvala Miro, S58T za spot!
Žal sem moral prav na hitro pospraviti mašinerijo, saj so se Peči ovesile s štrenami oblakov in na senzor mi je že padlo par kapelj. Nikakor si nisem želel, da bi se moral vračati po mokrem! Kakorkoli, ocenil sem, da je vračanje po isti poti v mokrem sila nevarno. Odločil sem se, da grem v dolino po grebenu proti severu. To je bila vsekakor dobra odločitev . Tokrat se me je tudi narava usmilila! Nekaj časa sem celo tuhtal, da bi se vrnil na vrh in nadaljeval na 6m.
Že po parih metrih pridemo do steze, ki je speljano po ali ob bivših obrambnih jarkih, ki so bili tik pod grebenom. Seveda vojaštvo, predvsem poveljniki, ni stalo na prostem in gledalo dogajanje, kot v gledališču. Na več mestih se vidi večje izravnave; morda se kakšna slika o teh položajih skriva na spletu (Bildarchiv Austria)?
Odkril sem tudi dve markaciji častitljive starosti
Velikovrška ikebana
Zanimiva kombinacija
Do kje mu seže spomin?
Ko sem že mislil, da je konec težav, me je čakalo še nekaj pretikanja čez polomljeno drevje in suhe škarpe. Na sedlu se spet pogreznem v visoko travo. Z vrha se je proti severovzhodni strani videla stara lesena bajta, kjer so spravljali seno, in tudi na karti je pot, ki gre proti Rutu.
Ker sem imel še dovolj časa, sem si ogledal možne enostavnejše dostope do Velikega vrha. Gotovo je najlažji dostop iz Ruta in po severnem grebenu, posebno, ko podrast in trava še nista tako bujni. Čeprav sem med plezanjem navzgor nekajkrat naglas dejal, da je že skrajni čas, da me sreča pamet, sem skoraj prepričan, da bom že naslednje leto spet lazil tod okrog.
Torej, pamet me še ni srečala, zato sem se vrnil kar po že znani poti (nekako sem se prepričal, da bi bila pot do avta daljša). Poti ne bom komentiral. Je pa trajala 45 minut od tiste bajte do avta.
Veliki vrh in pot, po kateri sem se vrnil
Domov sem se vrnil čez Lokovec, Čepovanski dol, Gorenjo Trebušo in Oblakov vrh. Tod sem bil prvič. Sila zanimiva pot, posebno do Čepovanskega dola je prav atraktivna, proti Oblakovemu vrhu pa se vzpenja po znamenitem idrijskem prelomu.
To je pa posebna zgodba.
73 es cu, Jurij s57x