Ko sva pred meseci z Juretom, S57XX začela zbirati gradivo za predstavitev »hamovskega projekta« o soški fronti, nisem niti slutil, koliko novega bom zvedel. Pa ne, da me prej tematika ni zanimala; niti sanjalo se mi ni, kaj vse skriva splet. Elektronske knjižnice so bogate pisnega in slikovnega materiala. Zanimivo je, da prav zadnje čase odkrivajo nove dokumente, najbolj zgovorni so spomini vojakov. Verjetno se bo še marsikaj našlo, nekoč morda celo arhiv generala Barojevića.
Dolgo mi ni bilo jasno, zakaj naši stari očetje, ki so doživeli prvo vojno, prav dosti niso govorili o tem. Po razpadu monarhije so morali biti tiho (drugače bi verjetno ob kozarčku govorili o dogodivščinah, kot vsi soldatje – če pomislim samo na nas, vojake ljudske armade), saj so imeli Lahi, posebno fašisti, povsod »pomagače. Je pa res, da so bili redki knapi vbojnih enotah, saj so bili bolj potrebni v rudniku, in seveda pri poslih, ki so jih obvladali. Za kanonfutr so uporabili manj pogrešljive može in fante. Spomnim pa se, da so omenjali Rombon, Krn, Kras, in pa italijansko izdajo. Takrat pojma nisem imel, za kakšno izdajo je šlo. Za generacijo prve petletke so bili Italijani itak nekaj slabega in dobro smo vedeli, kaj je izdaja!
V spominu mi je dobro ostala dolga pripoved Janeza Gnezdarja (po idrijsko), kako je na Rombonu obkolil (!!) skupino Lahov. In bil za to pohvaljen. Seveda je Lahom prišla vojna do vrha glave, in so se mu vdali; Janezovo junaštvo (po poklicu je bil mizar, sila počasi je govoril, bil je prava idrijska legenda) zato ni bilo nič manjše.
Še vedno pa ne najdem odgovora, zakaj so se naši fantje borili tako srčno. Londonski sporazum še zdaleč ni bil tako tajen, o njem je tudi naše takratno časopisje poročalo! Torej so vedeli, kaj bo Italija dobila z vstopom v vojno na strani antante.
Gotovo je šlo v prvi vrsti, kot v vseh vojnah, za golo preživetje. Ampak, golo rit bi si rešili tudi s prebegom, teh pa na soški fronti pri slovenskih vojakih ni bilo! Dobro so tudi vedeli, kaj čaka njihove domače, če fronta pade. Le kaj se je desetletja kasneje zgodilo z našim narodom?
Cela vrsta imenitnih hribov na območju soške fronte je »naših«. Za prvo aktivacijo s posebnim klicnim znakom, sem izbral Kuk, tega so kraljevi soldatje osvobodili med prvimi. Da ne bo nesporazuma: italijanski vojaki so bili trdno prepričani, da so šli reševati brate izpod AO škornja! Seveda, tudi v Londonskem sporazumu jasno piše, da bo Italija z vstopom v vojno na strani antante dobila to, kar ji pripada – njena bivša ozemlja. O nobenih Slovencih, Furlanih ipd., ki živijo ne teh ozemljih, ni bilo govora! Tudi najnovejše zgodovinske oddaje na TV, pa zapisi na spletu, nič ne omenjajo, da ob Soči živijo drugi narodi. Zgodovino pač pišejo zmagovalci! (za razumevanje, kakšno je stanje duha pri nas danes, pa si oglejte slavnostni govor akademika Saše Vuge maja v Ajdovščini, dobite ga na YouTube).
Na Kuku sem bil že večkrat in vedno sem imel težave pri sprejemu zaradi precej visokega nivoja šuma. Oddajniki na vrhu pač opravljajo svojo nalogo. Tokrat pa naju z bratom na vrhu sprejme ljuba tišina! Na agregatu, s katerim napajajo oddajnike, svetita dve rdeči lučki. Dobro razpoloženje moti samo sila kilavo vreme, prav nobenega razgleda ni. Vse okoli je ovešeno s štrenami goste megle.
Navadno postaviva PPS na kupu kamenja na zahodnem robu izravnave, tokrat pa si privoščiva gosposko lokacijo – osvojiva klopco blizu info table! Fiberglas pritrdiva kar ob raklo, kjer imajo letalci obešen trakec, ki jim kaže smer vetra. Antena je hitro postavljena, delava kar s kratkim »doubletom«, ki je bil objavljen na strani NorCal QRP kluba.
Posebnega navala kljub zanimivemu klicnemu znaku nisem pričakoval, saj je med tednom na bandu le par hamov moje starosti, hi Kako se sliši eksotične klicni znak, je lepo napisal Phil, G4OBK.
Zveze se počasi nabirajo, žal pa so pogoji prav zanič, na višjih bandih se le tu pa tam koga sliši. Na najino žalost pa kaj kmalu priropotajo na vrh fantje Elektra Tolmin. Kar precej časa se mučijo (plus za hame), da ponovno poženejo veliki agregat. Mašina je kazala, da še zdaleč ni žejna, in so napako iskali drugje. Potem je bilo tudi idile konec. Če par metrov od tebe robanti velika mrcina, ne pomagajo niti slušalke. Seveda se je takoj dvignil na bandu tudi šum. Hrup ni splašil samo naju, tudi trop zahodnih sosedov, ki so skušali preglasiti pošast, se je hitro odpravil v dolino. So bili pa čudni tiči, ne bev ne mev niso rekli, samo v tla so bulili, ko so hodili mimo naju. In take zmeraj še prav prijazno pozdraviva. Morda so bili užaljeni, ker sva zasedla njihovo klopco, ali kaj.
Pravo nasprotje tem tičkom, je bila mlada družina iz zamejstva, ki je malicala na počivališču pod vznožjem Kuka. Na Solarjih jih je zmedla smerna tabla, in so zapeljali na staro pot, ki je na italijanski strani. Hoteli so Na grad, so pa prehitro ustavili vozilo in se naprej odpravili peš. O marsičem smo se pomenili in prav hvaležni so nama bili za vse povedano.
Tudi midva sva nadaljevala pot proti muzeju Na gradu, a je bilo tam nekoliko preglasno (2.junij je praznik pri sosedih). Zanimivo, nikomur ne pade na pamet, da bi razgrajal na pokopališču.
Dandanes ima skoraj vsako početje pridih komercialnega, tudi dogodki v zvezi s stoto obletnico začetka bitk na Soči. Ostaline vojne očitno mnogi dojemajo samo kot nekaj materialnega, pozabijo pa, da se je na soškem bojišču odigralo sto tisoče, predvsem tragičnih, usod, da je pravzaprav vsak košček zemlje na območju fronte prepojen s krvjo. Mnogi so tu pustili najdragocenejše – svoja življenja. Naklonimo jim spoštljiv spomin!
Prilagam nekaj slik, ki so nastale kasneje, ob aktivaciji Globočaka. Predstavljajo 3. italijansko linijo, pogled proti Kobaridu, Krnu in Mrzlemu vrhu:
73 es cu Jurij, s57x