Moj oddelek so sestavljale tri gorske čete in četa strojnic. Sam sem običajno hodil na začetku dolge kolone oddelčnega štaba. Kneža leži 8 km vzhodno od frontne črte pri Tolminu. 21. oktobra si je major Sproesser z vodji oddelkov ogledal dodeljene izhodiščne položaje za napad: strmo k Soči padajoče pobočje Bučenice (509m), 1500m južno od Tolmina …« (1)
Po dveh letih se z Jurijem S57X ponovno vračava na nekdanje Tolminsko mostišče. Tokrat se nama pridruži tudi njegov brat. 24. 10. 2012 mineva 95 let od pričetka preboja Soške fronte. Da ta dogodek nekako obeleživa se odločiva za aktivacijo Bučenice. Izhodišče je na istem mestu, kot ob aktivaciji sosednjega Mrzlega vrha TK-033, le da tokrat s parkirišča krenemo proti severu. Vreme nam ni ravno naklonjeno (ponovno). Megla in turobno vzdušje je podobno tistemu izpred 95 let.
Proti vrhu Bučenice gremo po ovinkih – preko ostankov obrambne črte na pobočju Mengor in Kuk-a. Na začetku poti nas z osnovnimi dejstvi seznani informacijska tabla. Pot je sprva precej široka in dobro utrjena. Nekoliko više, ko se pričnejo prve kaverne, preide v ponekod širšo, drugod ožjo stezico. Pot označujejo črno/bele markacije, vidimo pa tudi vzporedni črno in rdečo črti na kamnu ali drevesu.
Višje, na vzhodnih pobočjih Kuka, pridemo do dobro ohranjenega vodnega rezervoarja, tunela skozi del grebena, ostankov kavern, podpornih in zaščitnih zidov, kjer so v času vojne bili nastanjeni vojaki in poveljstvo tega dela fronte.
Nadaljevanje poti nas mimo opazovalnice in nekaterih drugih objektov pripelje do cerkvice na Mengorah. Megle se pričenjajo razkrajati, a vseeno je še prezgodaj, da bi si lahko ogledali grebene proti zahodu, ki so jih v tistih časih zasedale okupatorske sile.
Od cerkvice se je potrebno del poti spustiti in mimo vodnjaka in spominske table obiti Kuk po zahodni in nato severni strani. Na selo, od koder nadaljujemo vzpon proti vrhu Bučenice, se da tudi pripeljati. Pot nadaljujemo po precej široki, strmi in gruščnati cesti proti vrhu.
Na sam vrh se nam ni uspelo prebiti. Obstali smo kakih 20m pred tablo, ki naj bi se tam nahajala. Visoka podrast, trnje in zid grmovja so nas ustavili, zato se vrnemo in poizkusimo s severne strani. Tudi tu ni nič bolje. Vdamo v usodo in PPS postavimo v gozdu, nekaj 10m od vrha. Tu so vsaj drevesa toliko razmaknjena, da se da brez težav postaviti anteno. Z vertikalko kar gre, pri razpenjanju dipolov pa bo več težav.
O sami aktivaciji ni kaj veliko povedati. Na 7Mhz je bilo tekmovanje, zato so se pile-upi hitro ustavili. Poizkusimo tudi na 10 in 18MHz, ki nekoliko popravita dokaj slabo povprečje. Yagica za UKV ni pomagala, vrh obkrožajo precej višji grebeni. Kljub vsemu hvala vsem, ki so nas poklicali. Kdor bo želel priti na sam vrh, bo moral poizkusiti pozimi ali pa mora imeti s sabo mačeto.
Ovinek proti razgledišču, ki se nahaja vzhodno od vrha, pustimo za naslednjič. Po najkrajši poti se vrnemo proti avtu. Skočimo še do Tolmina na standardni čaj ob zaključku aktivacij v teh koncih. Preden pa se razidemo si ogledamo še kostnico nad bregom Soče, tik pod strmimi pobočji Bučenice. Ob tem se ne morem znebiti razmišljanja, kako se je v dobrih 20 letih po preboju fronte vse spremenilo. Takrat so Nemci pomagali, da danes v Škofji Loki ne govorimo Italjansko. Čez dobri dve desetletji pa …
Za konec:
» … Pot od Volč čez Kolovrat do Matajurja je posejana z mesti, kjer je ugasnilo marsikatero mlado življenje tako v prvi kot v drugi svetovni vojni. Pot, opisana v dnevniku, naj bo zato pot prijateljstva in zbliževanja, pa tudi pot žalostnih spominov in opomina: da bi za uresničitev bolestnih sanj generalov in oblastiželjnih politikov ob prelepi Soči nikdar več ne tekla kri fantov in deklet!« (2)
Nekaj slik večjega formata je tukaj.
(1) Erwin Rommel: Infanterie greift in. Del prevoda dnevnika je izdal Kobariški muzej ob 80 – letnici preboja Soške fronte v knjižici Preboj pri Tolminu 1917.
(2) Del uvoda h knjigi Preboj pri Tolminu 1917, avtor besedila je Vojko Hobič