V Žireh sledim kažipot za Idrijo. Na znanem mostu z betonskim lokom preko Idrijce se je potrebno odločiti: levo ali desno. GPS mi kaže, da je leva smer hitrejša. Pa mu sledimo. Idrija in nato mimo bolnice proti Razpotju. Lahko bi se obrnil tudi desno in preko Spodnje Idrije in doline Kanomljice prišel do križišča, kjer bi zavil levo proti Kanomeljskem razpotju. Tu še nekaj časa sledim sprva asfaltno, nato pa makadamsko cesto, ki pelje v smeri kmetije Lomar.
Razširitev nad kmetijo Stajer se mi zdi dobro izhodišče. Po kartah mora biti v bližini začetek vlake, ki me bo v najslabšem primeru pripeljala do Lokarja, kjer se bom nato obrnil po grebenu proti načrtovanemu cilju. Vlaka je res tam nekje, kot je vrisana v karte, le potek je nekoliko spremenjen (rdeča sled). V spodnjem delu je obnovljena, više, ko pridemo na manj poraščen teren, pa preide v prijeten kolovoz, ki se vije po pobočju. Kolovoz sledim do travnatega pobočja, kjer nad sabo slišim glasove. Tu bo najboljše mesto za višinski preskok, zato presekam ovinek in se v cik-caku dvignem na greben, kjer naletim na gozdno cesto. Te v 1:25k kartah ni vrisane, se pa lepo vidi na 1:50k zemljevidih.
Namesto ceste izberem prijetnejšo pešpot, ki je celo označena z rumenimi obroči okoli tanjših dreves. Hitro pridem do RTV pretvornika, ki ga je marsikateri od prvih aktivatorjev imel za vrh Kobalovih plalin, a so se zmotili. Tudi vrh, ki ga označuje značilen konfin, ni pravi. Potrebno je še dobrega pol kilometra, da pridemo na vrh, ki je naveden v naših pravilih. Ni čudno, da ja o vrhu presneto malo zapisov in slik.
Posebne oznake za pravi SOTA vrh ni. Mejnik in rumena pika na kamnu je malce pod vrhom. Bukve so visoke, a dovolj redke, da z anteno ni nobenih težav. Ostanek manjšega drevesca je ravno pravšen, da mi ni potrebno mazati klinov.
Poizkusim na UKV, a uspeha ni. Na KV-ju je povsem druga zgodba – vsaj kar se standardnih 40 in 30m tiče. 5 minut klicanja na 20m ostane brez odziva, prav tako kot še en poizkus na UKV, zato po uri zaključim.
Vračam se po stezici, ki z vrha poteka v smeri SZZ. Zadeva je bolj strma, kot je videti na kartah. Tudi razmočen teren ni ravno najprijetnejši za hojo, a počasi gre. Na cesto padem v križišču ob vikendici. Do avta mi ostane le še par korakov spusta po cesti, ki sem jo par ur prej prevozil.
Prijeten izlet. Še lepše bi moralo biti malce kasneje, ko bi ozelenele bukve ali pa jeseni, k se ta ista drevesa pobarvajo. Morda prihodnje leto in upam, da se ne zagovorim tako, kot sem se tukaj pred skoraj dvema letoma.
Nekaj slik v večjem formatu je tukaj.