Pa nama tudi tokrat ni uspelo, ime na smerni tabli je prečrtano, zakaj, pa ne vem. Vem le, da je cesta na nekaj mestih zelo izpostavljena, morda se je porušila kakšna škarpa, denarja za popravilo pa te lune verjetno ni in ne bo.
Odločiva se za drugo varianto. Zapeljeva do Mosta na Soči (če bi hotela v Čepovan in naprej skozi Lokovec in Kal nad Kanalom proti TK-018, bi zavila proti železniški postaji) in v križišču, kjer cesta desno zavije proti Tolminu, naprej gre proti Gorici, zavijeva ostro levo proti Tolminskemu in Kanalskemu Lomu, kjer nam pritegne pozornost zanimiva cerkev sv. Primoža in Felicijana.
Ko se enkrat vzpnemo na planoto, je do izhodišča le nekaj minut vožnje. Za izhodišče priporočam točko 46 06 02,2 in 13 46 33,4!
Tokrat imava nekaj časa v rezervi. Vreme je bilo prijetno za hojo, zato se odločiva za malo daljši pristop. Zapeljeva še malo naprej od predlaganega izhodišča, na desni strani ceste se dviga 1059m visoki Senebik, levo pa Srednji vrh. Napotiva se levo po kolovozu. Po par deset metrih hoje prideva do kmetije, tu pa jo mahneva levo v breg. Pa se kmalu kesava. Dokler se vzpenjava po nekdanjih pašnikih skozi leskovje, gre brez težav. Višje v bregu pa bi prišla prav tudi mačeta
. Morda bi kaj uporabnega dobila v bližnjem Lokovcu. Lokovški kovači si bili nekoč zelo cenjeni in poznani (danes jih je menda le za vzorec). Še danes se spomnim, kako sem bil vesel, ko mi je stari oče – morda sem imel kot prvi vnuk nekaj privilegija, prvič posodil lokovški fovč. Čisto nekaj drugega je bilo to orodje, kot naši primitivni pipci, ki si jih včasih dobil v bližnji štacuni po 5 dinarjev; z njimi pa si še jabolko, ki je imelo gospodarja, kot smo rekli črvu, težko obdelal. Seveda so lastniki skrbeli, da so bili fovči nabrušeni, kot se šika, in posledice so še danes vidne na mojem levem kazalcu 
.Kar nerodno se je pretikati skozi gosto rastlinje, na dveh, treh mestih se morava izogniti strelskim jarkom, ostanki prsobranov pa tudi niso prijetni za hojo. Snega je na vrhu in severni strani ravno toliko, da moraš paziti na vsako stopnjo. So pa oči imele prijetnejše delo!
Veliki vrh, desno Krn
Na Veliki vrh ne vodi nobena označena steza, še o neoznačeni težko govorimo. Še več, že površno brskanje po spletu nam pove, da je najvišji vrh planote s svojimi 1051m Lašček; zvemo še marsikaj, kar pritiče vrhu, ki ima primat. Enake metre so namerili tudi našemu TK-018, tudi ta podatek najdemo na spletu. Najbolje bi bilo, da bi »posvojili« oba vrhova. Žal to ne gre in odločilnih je bilo nekaj decimetrov, ki jih ima »naš« vrh več. Orientacija je enostavna, vrha nikakor ne moremo zgrešiti, katera pa je najbolj primerna pot, bomo pa še ugotovili.
Na sedlu med Srednjim in Velikim vrhom, se srečata dve potki, po levi, gledano s pobočja Srednjega vrha, pridemo na izhodišče, ki sem ga priporočil.
Odpraviva se po poti, ki se mimo smrek zlagoma vzpenja po vzhodni strani hriba. Ko se pot nekoliko zravna, sva se podala v breg. Nekje sredi pobočja naletiva na nekakšno pot. Ta se počasi vzpenja in verjetno preči južni greben ter se nadaljuje po zahodnem bregu. Ko prideva do smrek, je do vrha le še nekaj deset metrov strmine. Najprej nama pade v oko nekakšna kamnita škarpa, ki se vleče čez vršni greben. Na nekaj mestih se nekaj metrov pod grebenom na vzhodni strani opazi nekakšne izravnave, verjetno gre za ostaline iz prve vojne. Kot se spodobi, naju na vrhu pričaka markacija in napis, malo naprej, kjer je tudi triangulacijska točka, pa je postavljena lična mala kopija Aljaževega stolpa. Po tem sodeč vrh vendarle ni nepoznan!
Nasproti stolpiča postaviva PPS. Par vej grma, ki je zraven ravnega kamna, zveževa v butaro in ob njo pritrdiva fiberglas. Z vertikalko ni nobenih težav, dipol pa bo težje postaviti v optimalni smeri, saj je greben kar ozek.
Na bandu je zaradi tekmovanj(a) precej živahno; vendarle mi uspe dobiti nekaj prostora v bližini »naše« frekvence. Kot ponavadi posebne nežnosti tudi tokrat ni in me nekajkrat povozijo. Po dolgem času se slišiva z Juretom, Janez in Milan sta stalnici, Sergeja pa zopet zgrešim. Na 20m sem precej časa klical v prazno, 30 in 17m pa sta bila boljša. Celo en UA9 me je poklical in pa N4TX. Prav vesel sem bil Slavca, S57DX, s katerim se že lep čas nisva slišala. Veliko zanimanje pa sem vzbudil pri gorskih siničkah; na grmu tik nad mano je ena veselo prepevala v duetu s telegrafskimi signali.
Vračala sva se po domala isti poti. Najprej nekaj metrov proti jugu, nato pa po poti proti severu. Ko sva prišla do kamenja, ki je zloženo pravokotno na greben, sva se spustila ob njm do poti, ki objame Veliki vrh z vzhodne strani. Sestopiva nasproti strmega pašnika. Verjetno bi bil vzpon še lažji, še bi po tej poti šla še malo naprej in potem po severnem grebenu proti vrhu.
Zanimalo me je, kaj pravzaprav te škarpe na odročnih krajih sploh pomenijo. Za one, v dolini, ki so lepo označene tudi n.pr. v Geopediji, ni nobenega dvoma. Stoletja so trebili borne pašnike in vsaj del jih predstavlja tudi meje med posameznimi lastniki. Malo sem se igral z Atlasom okolja. Videti je, da predstavlja zloženo kamenje na grebenu in tisto, ob katerem sva se spuščala, mejo med naselji oz. katastrskimi občinami. Dobro so vedeli, naši predniki, kako se reči streže!
Sonce je medtem dobro ogrelo zimske trave na sedlu. V zraku je prav dišalo po zgodnji pomladi. Drevje in podrast na nasprotnem, severnem pobočju Srednjega vrha se je znebilo ledenega okrasja, le tla so še vsa bela. Belina, kombinacija ostankov snega in slane, je bila vse premalo za dva nadebudna sankača. Nič se ni spremenilo … Žal nama nista vedela povedati, kako je z dostopi na TK-018. Kot vsaka mladež, gre, kjer ji tisti trenutek paše.
Po desni poti sva hitro na izhodišču, še sprehod po cesti, in sva pri avtu. Skleneva, da Lokovec, menda najdaljšo slovensko vas, in Čepovanski dol, obdelala posebej.
73 es cu Jurij, s57x