Najprej sva se z Ročinja zapeljala do vasi Kambreško. Seveda ne moreva kar tako mimo slapa Savinka.
Tokrat je moča bolj borna. Morda prav zato v oko pade zanimiva tektonika.
Pa še nekaj mi je padlo v glavo: na tabli piše slap Savinka, uporablja pa se tudi moška oblika Sovink. Da ni morda kakšna povezava s poimenovanjem orkanov tam preko Luže, ki imajo bojda ženska imena? Torej bi bil danes slap Sovink?

V vasi ne moremo zgrešiti rjave table, ki nas usmeri proti Globočaku. Midva sva se odločila za lažjo pot.
(tokrat bi rdečo sled lahko zamenjal za kakšno bolj svetlo, saj nam na poti proti vrhu ne "zakuha)

Zapeljeva do bližnje vasice Srednje, že pred vasjo je tabla, ki nas pošlje ostro desno proti zaselku Avško in našemu cilju. Po kakšnih 200 metrih se svet odpre. Verjetno je to edina večja ravnina v vasi, saj je tu nekoliko pomanjšano nogometno igrišče. Parkirava ob mizi z razgledom na Krn
(ob povratku je bila malica precej boljša, kot bi bila v goščavi) in se odpraviva desno po markirani stezi v breg. Do vrha je sprehod, primeren tudi za manjše družinske člane.
Vseskozi nas spremljajo ostaline I. svetovne vojne. Le tu pa tam se nam pokažejo bližnji SOTA vrhovi: Matajur, Kuk, Krn.
Čez vrh, ki je bil med vojno v italijanskih rokah, je skopan obrambni jarek. Tam, kjer je konča, je ostanek betonske gradnje, zraven pa so postavili zidano piramido posvečeno vsem prizadetim v vojni.
Škoda, da niso pazili na orientacijo, saj navadno tovrstne gradnje kažejo tudi smeri neba. Kakorkoli, to ni vrh, ta je nekoliko nazaj, je pa odlično mesto za postavljanje antene in postaje.
Veselje je kvarila le burja, zimska vetrovka tokrat ni ostala na toplem, tudi dolge gate, sicer namenjene smučanju, odlično opravljajo svojo funkcijo tudi pri SOTA delu. Brez CW rokavic pa bi mi šlo dobesedno za nohte. Prav dolgo ne vztrajava. Mraz je eno, burje pa v naših luknjah nismo navajeni. A lej ga, šmenta, takoj, ko pospraviva, je nekdo zaprl vrata, tudi najmanjše sapice se ni več čutilo!
73 Jurij, s57x