Ko stopim iz avta, me preseneti nenavadna tišina. Ne priča, ne vetrca, ne muhe … skratka tišina, kot je že dolgo nisem slišal. Vrh Matajurja, ki se kaže nad parkiriščem, je videti bliže, kot je dejansko
. Tudi če nebi bilo smerokazov, ga ne morete zgrešiti – naravnost po grebenu, kjer je bila včasih trasa žičnice. Proti Julijcem je nebo umito, proti jugu je bolj megleno, zato se morja ne vidi. Približno na 2/3 poti se z desne priključi mulatjera, ki je tudi na karti dobro vidna.Italijansko stran vrha zaseda kapelica in velika oznaka vrha. Naš žig je vzidan v kamen, tik ob meji. Prostora na vrhu je precej, zato ne bo težav s postavljanjem anten. Nas pa lahko zmede kup mejnih in drugih kamnov, zato moramo malce pogledati, kje postavimo S5 in kje IV3 PPS. Na hitro pa tako: Stebrički s smerokazi so vsi v Italiji, prav tako tudi velika oznaka vrha in kapelica.
Na naši strani se utaborim tik ob kamnu z žigom. Ravno prav sem umaknjen, da ne motim drugih obiskovalcev, ki pridejo na vrh (oni pa mene ne). Moram pa reči, da so bili (z izjemo dveh) prav lepo vzgojeni in so se zavedali, da niso eni in edini na svetu. Skoraj ni slišati, da se potikajo okrog.
V Italijo se odpravim v bližino nečesa, kar bi lahko bili ostanki strelskih položajev. PPS je hitro prestavljen, tudi interesa je kljub dejstvu, da je Matajur v zadnjih mesecih kar radioaktiven, dovolj.
Vsega lepega je enkrat konec in ker se imam namen vračati preko Kolovrata, je potrebno odriniti. Najprej se spustim po severnem pobočju do naslednjega mejnega kamna in preverim, če sem si karto in razpored mejnikov pravilno razlagal. Sem si! Nato naredim ovinek mimo planinske postojanke pod Matajurem in nato po travnatih pobočjih nazaj proti trasi žičnice in do avta.
Po poti srečam nekega IV3 radioamaterja, s katerim malce poklepetava. Otovorjen z velikim fotoaparatom in v družbi zvedavega psička, se odpravlja proti vrhu lovit sončni zahod.
Vožnja proti Liveku in nato vzpon na Kolovrat mineta brez težav. Marsikateri turbinec bi spotoma skočil še na Kuk in v zadnjih sončnih žarkih še morda kam naprej, meni pa bo to počakalo na kdaj drugič. Tudi sistem obrambe Na Gradu bo počakal za prihodnjič, a ne morem si kaj, da ne pomolim nosu preko roba in pogledam v dolino Soče. Tam doli se že plazijo sence in mrak, zato tudi razgled ni več to, kar sem pričakoval. Pa drugič.
Prijeten izlet za hladnejše dni. Si pa ne predstavljam, da bi lezel v tiste travnike v kaki poletni vročini. Tudi IV3 amater je menil, da poleti ni lepo tu gori – preveč ljudi in preveč kravala
… Kot celota, je bila to dokaj uspešna dvojna aktivacija – sploh, če upoštevam, da je bil petek. Na UKV sicer ne duha ne sluha o nikomer. Mene to sicer ni predstavljalo težav, saj se je kljub temu v logu nabralo krepko preko 100 zvez.Hvala za zveze in spote!
Nekaj slik v večjem formatu je v galeriji.