S5/TK-031 Škabrijel

Moderator: s58r

Odgovori
s57x
Prispevkov: 273
Pridružen: 09 Jun 2008, 15:40

S5/TK-031 Škabrijel

Odgovor Napisal/-a s57x »

O zgodovini Škabrijela je veliko napisanega. Dobro je, da smo seznanjeni vsaj z osnovnimi dejstvi, potem hodimo tod z velikim spoštovanjem in vse dojemamo v popolnoma drugačni luči. Resnično, hrib je nekaj posebnega. Imam občutek, da tudi narava še danes ni zacelila vseh strašnih ran.
Aktivacijo sva združila s obletnico 12. Soške bitke.
Že ko se spuščava proti Ajdovščini, se tu pa tam proti zahodu pokaže proga turkizno modrega neba. Peljeva kar po stari cesti proti Novi Gorici in kmalu za Solkanom zavijeva v breg. Mimo solkanskega kamnoloma se cesta hitro dviga proti Trnovski planoti. Kmalu za desnim ovinkom se odcepi dobra pot proti vrhu hriba, le par deset metrov naprej je nekaj prostora za parkiranje.
Slika

Slika

Zlagoma se vzpenjava skozi pretežno listnat gozd, le višje je pas smrek.

Slika

Ne vem, ali so tu kdaj sekali. Nekaj borov je podrl veter; tako bodo tudi ostali. Ostalin iz I. svetovne vojne praktično ni, le nad glavno cesto je precej kavern, vse ostalo je bilo med boji sproti uničeno. Tista dva napajalnika, ali kar že sta, gotovo nista iz tistega časa.

Slika

Više tudi nepozornemu obiskovalcu »pade v oko« neobičajna oblikovanost terena. Redki, skoraj brezoblični, kupi kamenja pričajo o grozotah vojne. Kakšne rane je šele pustila ljudem!

Slika

Na vrhu se utaboriva za spomenikom, na stari italijanski triangulacijski točki.

Slika

Tokrat sva z novim fiberglasom in vertikalko. Ker mi še ni uspelo narediti obroča iz debelejšega pleksija, ki bo »prijel« cev na vrhu drugega segmenta, sva stolp privezala s tremi vrvicami. Klini niso vzbujali posebnega zaupanja, zato je Ivan podprl vse skupaj še s pohodnimi palicami. Bolj za šalo, ampak zanimivo je pa očitno bilo.

Slika, Slika

Kar nekaj obiskovalcev je spraševalo, če bova - potem, ko so zvedeli, kaj to sploh je in kaj počneva, anteno pustila kar tam. Nikamor se nama ni mudilo, vreme se je iz minute v minuto lepšalo, čeprav je bil razgled bolj boren. Vsake toliko se je odprlo proti Matajurju, celo Krn se je nekajkrat izvil iz oblakov. Tudi tokrat je bilo nekaj EPP. Marsikaj zanimivega in novega se izve na aktivacijah; ja, tudi to je SOTA.
Vračala sva se po nekoliko drugačni poti. Nekje na sredi poti slišiva že znane glasove. Na vrh sta s smeri Kekca prišla dva soseda, in naredila za njih značilno galamo. Ne bom zapisal najinih komentarjev!
No, možakarja nama molita pod nos karto in kokodakata: kekek, kekek, kekek. Ni mi potegnilo, dokler mi ne pokaže na karti Kekca. A, Kekec, prvim. Si, si Kekek. Nič ni kazalo, da bi razumela kaj drugega, kot svoj jezik, zato mu pravim kar po naše, da sta se pošteno zmotila. Najprej sem obrnil karto, kot se šika. In pokazal, kje smo. Onadva pa v en glas: no, no, no. Ma, kaj mi boš ti pravil, kje smo, ko še karte ne znaš prav postaviti. Vzamem Garmina, da mu dokažem, da imam prav. Onadva nekaj bemtita, starejši še pristavi, Zlovenia mappa no dobra. Še dober dan, midva pa srečno … in smo šli vsak na svojo stran. Očitno jim tudi njihova mappa ne bi koristila. Zakaj se na Kekek nista vrnila po isti poti, kot sta prišla, pa samo onadva vesta. Na nobeni karti namreč poti, kjer smo se srečali, ni narisane. A, ja, če karto obrneš, je pa Kekec res lahko na drugi strani, pa tudi steza je narisana …
Kaj pa jesenske barve? Čudno, samo ob glavni cesti se nekaj kaže ...

Slika

73 es cu, Jurij, s57x

Odgovori