Trnovski gozd je posebno lep jeseni. Za lažjo orientacijo, pa tudi hojo, je najprimernejši čas, ko ni več listja in podrasti. Navigacijska naprava in karta sta seveda dobrodošli. Dokler je vegetacija bujna, je orientacija otežena, ker po večini ne vidimo okolice, pa tudi napravi ni slepo verjeti, saj je sprejem zaradi listja (lahko) otežen. Meni se je zgodila še ena boljša: pozabil sem zakleniti ekran. Brez očal »za od blizu« že tako slabo vidim, pa še kar sem videl, je bilo napačno. Rezultat je bil tak, da sem pri povratku naredil nekaj daljšo pot, kot bi jo sicer. Me je izučilo. Le za koliko časa, ne vem.
Do izhodišča na koordinatah 45 59 36,4 in 13 50 25,2 (na karti št. 3) sem potoval iz Idrije z vsem slikanjem in pregledovanjem terena, skoraj dve uri.
Iz Idrije se napotim proti Vojskemu. Pri Gnezdu, kjer je desno na hribčku antenski stolp, se nam odpre pogled na del enih in drugih Alp in njihovih predgorij, pogled nam seže celo do Snežnika, vidimo pa tudi večino »naših« hribov, ki so v Trnovskem gozdu. Malo naprej, včasih smo rekli Pri kolu, se odcepi cesta na levo, proti Trebuši in bližnji Mrzli Rupi. Do informacijske table, ki nas seznani, kaj vse se nahaja tod okoli, je iz doline pol ure vožnje. Pot nadaljujemo proti Lokvam, takoj smo pri naslednjemu križišču, kjer zavijemo proti pomniku SVPB Pavla. Od tu se lepo vidi Bukov vrh, kjer je edini pragozd v tem koncu. V bližini je bilo nekaj let nazaj mrhovišče. Potem pa je EU rekla, da morajo biti medvedje vegetarijanci, zdaj pa krmijo medvede le z žiti in sadjem. Takrat je bila na odcepu ceste tudi rumena tabla, ki nas je opozarjala, da so tod doma medvedje. Table sicer ni več, medvedi pa tako ali tako ne znajo brati in zdi se, da še vedno iščejo mrhovišče.
Po makadamu peljemo kratek čas, takoj za kamnolomom nas razveseli asfalt, po katerem se bomo vozili čez Hudo polje vse do Škrbine, kot se imenuje predel vrh klanca. Tu se odcepi ena pot v levo proti Tisovcu in Zadloški planoti. Nedaleč od križišča se odcepi tudi steza na desno proti Golakom. Mi nadaljujemo desno proti Smrekovi dragi.
Kakšna 2 km naprej je (bivša?) gozdarska hiša. Z modro barvo sem označil, kje sva pred tremi leti hodila z Mirkom, S59Z. (Mislim, da je ta pristop čisto dober!) Po klancu se zapeljemo do križišča. Levo gremo proti Iztokovi koči. Mi gremo desno in malo naprej se odcepi pot (označena s št. 1), ki jo (domnevam) omenja Boris. Pot ni prevozna, saj je nekje v sredini čez njo padlo konkretno deblo! Pot sem nadaljeval do Male Lazne, in na točki 2 zavil proti izhodišču.
Verjamem, da so po gozdnih poteh tod okoli pozimi speljane krasne tekaške proge. Verjetno so tudi kje narisane. Edinkrat, ko sem bil v zimskem času tukaj, celo s tekaškimi nameni, sem se užitkom odpovedal. Bilo je toliko kričanja, da se je sneg usipal z dreves.
Po desni poti pridemo do točke 1. Ubral sem jo levo po precej zaraščeni poti, ki je speljana po zahodnem delu TK-004. Matral me je firbec in sem pozorno gledal, če se odcepi kakšna steza proti vrhu. Navadno naletimo na steze, ki jih uporabljajo gozdarji in lovci.
In res, z malo fantazije se »nakaj« izmuzne v breg, višje sem naletel celo na znak, da je tod nekdo hodil.
Kot se izkaže kasneje, ta B.V. pride večkrat na vrh - ker ni vpisne knjige, se vpiše kar na bližnjo bukev. Izvirno, ni kaj. Več ali manj pa sem šel kar za nosom, iskal najlažji pristop, držal sem se levo od tiste zoprne grape, ki se začne visoko v bregu.
Na vrhu ni prav veliko prostora, a s postavljanjem antene, posebno vertikalke, ni težav. Kar sem bil prepričan, da bom na vrhu sam, sem si za »pisarno« sposodil triangulacijsko piramido. Ta je verjetno tam še iz avstro-ogrskih časov, zahodni sosedje so jo samo predelali po svoji pameti. Le zakaj bi se valjal po tleh, čez komot ga vendarle ni, pa še klopov se ne nabereš. (Sicer pa ga še nisem staknil, odkar pijem čaj iz brškina!)
Na 40 in 30m je bilo kar živo, tokrat nisem dobil nobenega »sanjaškega« raporta. Ali pa so bili ocenjevalci manj strogi. Na višjih bandih pa sem zastonj trošil čas in energijo.
Sestop sem začel po severnem neizrazitem grebenu, celo nekakšno stezo lahko sledimo, žal sem jo kmalu zgrešil. Jesen bo prijaznejša za stezosledske podvige.
Le na enem delu se gozd toliko razredči, da se odpre pogled na bližnji Poldanovec in njegove sosede, pa Vojskarsko planoto in bregove nad Trebušo, v lepem vremenu bi se videlo še marsikaj, saj smo še vedno kar visoko. Kmalu obrnem proti JZ in se zlagoma spuščam proti cesti.
73 es cu, Jurij s57x