S5/TK-040 Veliki Črmenjak

Moderator: s58r

S5/TK-040 Veliki Črmenjak

OdgovorNapisal/-a s57x » 12 Jul 2011, 19:10

Ki si biw u zbuta?
Na Velikmu Črmenjaku.
Ja, ki je pa tu?
U Trnavskmu gozdu, je edn izmed tistih gričev med Galaki m pa Čaunam.
Aja.
Vsi Idrijčani, ki kaj damo na tradicijo, poznamo Golake, vse normalne in manj normalne poti, ki vodijo v te kraje z našega konca. Vsi vemo, zakaj je Mali Golak mali, čeprav je višji. Morda je malo trši oreh Čaven, kočo seveda poznamo vsi, pa razgledni Kucelj tudi, za Modrasovca je pa že malo težje. Da bi se pa zaradi nekih kosmatih hribov tam »bogu za hrbtom« sekirali, pa tudi nima smisla. Vsi so kot bratje, podobni so si med seboj. Pravzaprav imajo kar srečo, da so na ravno pravem kraju, kjer je obilo padavin in se lahko ponašajo z bogato obleko. Vsake toliko pokaže narava svojo temno plat in neusmiljeno udari. Takrat gozdovi zaječijo v bolečini. In človeško srce tudi, ko vidi posledice besnenja vetra, ali morda tihega dela žledu. To je življenja, včasih kruto, morda ga prav zato bolj cenimo. Pogosto beremo, kako se mati Narava maščuje za vse neumnosti, ki jih dela človek na njen račun. Smešno. Gotovo povzročamo spremembe, da bi se včasih zato tako grdo obnašala, pa ne verjamem. Zakaj nikoli ne pišemo, da se je (in kako) maščeval sosedov Muri, ker ni dobil prave kosti …
Trnovski gozd je že stoletja zakladnica lesa. Ogromne količine ga je v preteklih stoletjih potreboval rudnik živega srebra. Morda astrološki znak za Merkur, ki je tudi simbol za živo srebro, ki je vklesan v skalo pod Velikim Golakom priča, do kod je segala nekdaj rudniška posest. (znak, zraven je vklesanih še nekaj gozdarskih označb, je ob stezi, ki gre s Hudega polja pod Sončnim robom in Škrbino proti jugu. Najdemo ga točno tam, kjer steza obrne proti zahodu, od tam že vidimo Veliki Golak).

Slika

Gozd je prepreden z množico poti, zato je potrebna previdnost, da ne zaidemo. Poznam nekaj ljudi, ki so hoteli z Vojskega po bližnjici na goriško stran, pa jim ni uspelo in še danes ne vedo, kje vse so vozili. Zato so GPS naprave kar dobrodošel pripomoček. Ker sva z bratom šla na TK-040 z drugega konca, bom označil na zemljevidu ključne točke. Vse ceste so dobro vzdrževane, ravno za kakšno nizko športno mrcino pa niso.
karta
Na Colu zavijeva proti Predmeji. Okrog Otlice zrak diši po svežem senu, dan je prav ustvarjen za spravilo sena.
Pred križiščem na koncu Predmeje ustaviva le toliko, da v Garmina vnesem koordinate najinega parkirišča pod TK-040, kakšne potrebe po navigaciji ni, saj ne grem prvič v te konce, v mislih imam bodoče aktivatorje. Cesta se rahlo vzpenja, asfalta sicer kmalu zmanjka, vendarle je makadam čisto znosen. Čez čas me Ivan vpraša, če se na tem desnem odcepu zavije proti parkirišču pod Iztokovo kočo. Ne še, ti bom pokazal, pa tudi ena usmerjevalna tablica je bila navadno tam … in tisti trenutek mi vžge, da je bilo to le vprašanje diplomatske sorte; dobro ve, kje se zavije proti Golakom, le mene je na lep način opozoril, da sem zgrešil dobro označen odcep – v ostrem desnem ovinku se pot odcepi levo proti Čavnu. Živemu se pač lahko marsikaj zgodi. Garmin me je že kdaj potrpežljivo obračal v pravo smer, samo kaj, ko ga, zaverovan v svoje znanje, nisem niti pogledal.

Slika

Del poti, ki je bil narejen izven plana, je pobrisan :P

Slika

Končno sva v pravi smeri, po kilometru vožnje je še en odcep v desno, in če ga nismo zgrešili, pridemo do rampe, ki ni zaklenjena.

Slika

Odgovorni so očitno prepričani, da tod ne bo nepridipravov. Tik pred ciljem levo pod cesto opazimo globoki kotanji, mrazišči, sta porasli s smrekami. Tako mrazišče z inverzno vegetacijo, vendar neprimerno večje, je Smrekova draga, ki si jo skupaj z Ledeno jamo v Paradani po aktivaciji katerega od bližnjih TK vrhov skoraj moramo ogledati.
Na naš vrh ne vodi nobena uhojena planinska steza, vsake toliko ga verjetno obišče kakšen gozdar, da obnovi njihove oznake, pa tudi kakšna hamovska duša mu bo delala družbo. Po karti sodeč, je najlažji dostop po neizrazitem grebenu. Sprva greva vsak po svojem, Ivan gre po stari gozdni poti, ki nas pripelje kar visoko pod vrh (to ugotoviva pri povratku),

Slika

pridruži se mi malo pod vrhom; jaz najdem poseko, ki poteka od ceste na vznožju hriba do vrha grebena in nadaljujem, kljub bujni podrasti, posebno bujne so tik pod vrhom koprive, kar po njej. Razen skromnih turških lilij ni kakšnega posebnega cvetja.

Slika

Kmalu naletiva na možica
Slika

in vrezane puščice na drevesu, te so še na nekaterih deblih. (hm, je kdo označil, da je šel tu gor in dol?) Ne, tu še zdaleč ni vrh. Nobene steze ni videti, hodiva tam, kjer je najprimerneje, malo dol, pa spet gor, pa dol,

Slika

in ko premagava še zadnji vzpon, tam mimo padlega javorja, sva na vrhu. Vrh je tam, kjer raste mogočen javor, dolgo že kljubuje vsem vremenom, smreka, ki se naslanja nanj, pa ni imela sreče. Da ne bi morda koga zavedla gozdarska oznaka tam na koncu grebena, to je le oznaka stičišča treh gozdnih odsekov.

Slika

Obilja s prostorom na grebenu ni, je pa prav posrečen prostor za PPS, pa tudi fiberglas se brez težav priveže ob skalo. Z dipolom zna biti več težav.

Slika

Slika


Tokrat nimam težav s poglasitvijo antene. Takoj, ko me Roy pozdravi GM Jure, sem vedel, koliko je ura. Ne čutim se krivega, napisal sem najavo, klicni znak vedno vsaj v začetku ponavljam, tudi tokrat sem ga večkrat oddal, da bi opozoril na napako. Po pozdravljanju sodeč, sem še vedno S57XX. Šele, ko sem počasneje odtipkal no, no, no in pse lsn ter razložil, za kaj gre, sem postal Jurij. Ej, najin svetnik se bo moral posvetiti CW, da bo lahko uspešno posredoval v takih situacijah, hi
Medtem, ko polnim dnevnik, pravi brat, da se tam spodaj nekaj sveti. Ko se čez čas vrne, mi pove, da je na drevesu znamenje, postavljeno v spomin mladeniču, ki je pred pol stoletja tu umrl.
Vračava se tam mimo, lahko bi kar nadaljevala po strmini in kar hitro bi se znašla na cesti.

Slika

Pa sva jo raje mahnila vzporedno z grebenom in se nato nekje na sedlcu vrnila na »stezo«, po kateri sva se vzpenjala. Tu je tudi zanimiva oznaka.

Slika

Na izhodišče sva jo del poti mahnila kar po stari gozdni poti (spodnji del je brat pregledal ob vzponu), ki je na nekaj mestih sicer že zaraščena z mladim bukovjem, je pa prehodna in to je gotovo najudobnejši pristop. Bo treba zadevo preizkusiti v za to primernem času.

Slika

Ta je pa zavajajoča, ne kaže proti TK-040, ampak proti nižjemu bratu.

Slika



73 es cu Jurij, s57x
s57x
 
Prispevkov: 272
Pridružen: 09 Jun 2008, 13:40

Vrni se na TK - Trnovski gozd, Idrijsko hribovje, Kambreško

Kdo je na strani

Po forumu brska: 0 registriranih uporabnikov in 1 gost

cron