S5/TK-038 Osrednik

Moderator: s58r

Odgovori
s57x
Prispevkov: 273
Pridružen: 09 Jun 2008, 15:40

S5/TK-038 Osrednik

Odgovor Napisal/-a s57x »

O moji zadnji aktivaciji bi lahko napisal zelo dolgo poročilo. Pa ga ne bom. To vsekakor ni vrh za turbo aktivacije, čeprav je lahko dostopen. Je predvsem za tiste, ki uživajo v naravi, vse skupaj pa začinijo s hamovsko aktivnostjo. Osrednik tudi ni primeren za UKV delo, celo z več aluminija in solidno močjo bo težko. Glede postavljanja anten in opreme ne bo težav, vrh je prava "milina" za nežne sotaške dušice, tudi razgleda, ki bi nas morda motil pri delu, ni :D . Le jeseni, ko odpade listje, vidimo okoliške hribe.
Od kjerkoli že prihajate, zapeljati se morate v Krajinski park Zgornja Idrijca. O njem boste našli na spletu vse, kar vas zanima. Mimo znamenitega, v preteklih letih usodnega za kar nekaj potapljačev, Divjega jezera, se zapeljemo do sotočja Idrijce in Belce, kjer je letno kopališče. Voda sicer redko preseže 20 stopinj, je pa pitna ;) . Nadaljujemo levo po dolini Belce. Dolina se kmalu za prvimi hišami spremeni v sotesko. Prav na začetku soteske bo v kratkem nastalo gradbišče, graditi bodo začeli veliko črpališče kvalitetne vode, ki bo odžejala Idrijo in Spodnjo Idrijo. Opozoril bi vas na previdno vožnjo, pot proti našemu izhodišču (in naprej) na Krekavšu, je raj za kolesarje. Vsako bližnje srečanje je zanje usodno.
Kmalu pripeljemo do prve znamenitosti, levo ob cesti je Babji zob, ki že od nekdaj straši tiste, ki si ne marajo umivati zob. Menda so bile prav tu pred stoletji postavljene lesene klavže, ki so služile za vodni transport lesa, ki ga je potreboval rudnik v ogromnih količinah.

Slika

Pri kapelici, kjer je izvir, nekateri ga imenujejo Marjanca, se pa le ustavimo. Voda je odlična, kiti se še z drugimi pridevniki. Le kaj bi iz nje nastalo v Kani Galilejski? Veliko posodja dnevno roma od tod v dolino! Neverjetno, koliko časa ostane sveža; sam sem jo neštetokrat pil, čeprav segret kot lokomotiva, pa mi ni v želodcu niti malo zapelo, kaj šele, da bi moral vleči z riti prepotene kolesarske hlače.

Slika

Na vrhu klanca pridemo do deponije lesa oziroma obračališča. Če stopimo malo nazaj, do javorja, kjer je prometni znak in pogledamo čez Belco, bomo tam, kjer je struga najožja, z malo sreče uzrli v skalo vklesan stopničasti utor, nekaj metrov nižje pa še enega. Tu so bile postavljene lesene klavže, ki pa so zaradi neprevidnosti klavžarja menda zgorele. Od tod imajo tudi ime požgane klavže. Žal (ali pa ne), malokdo ve zanje.

Mimo Brusovih klavž (slika kaže globel pod klavžami, kamor so zlagali les)

Slika

pridemo do Putrihovih klavž. Te so bile pomožne klavže, pravzaprav zbiralnik vode. Saj je jasno, zakaj so plavili le malo lesa. Si predstavljate, kaj bi naredilo z Brusovimi (ali belškimi) klavžami, če bi nanje prihrumela z vodo velika količina lesa?) Na sliki je iztok vode:

Slika

Kmalu za ostrim desnim ovinkom, se svet odpre, tik preden pridemo na Krekovše, se na desni sramežljivo pokaže naš cilj.

Slika

Tabla nas na hitro pouči, kaj vse je v teh gozdovih.

Slika

Gozd, ki ga vidimo danes, je le bleda senca tistega izpred četrt stoletja. Zaradi svetovnega kongresa gozdarjev, so takrat temeljito obnovili in sodobno opremili gozdarske objekte, ki jih vidimo nad cesto; a kaj, ko je tisto zimo žled naredil nepopravljivo škodo. Od veličastnega gozda ni ostalo tako rekoč nič, pa tudi objekti niso nikoli služili namenu in propadajo (menda jih je sedaj odkupila občina; bodo prenovljeni objekti kdaj služili nastajajočemu Geoparku?)
Ti skoraj neprehodni gozdovi so med vojno dajali zavetje partizanski bolnišnici Pavla. V naših krajih se ne pozablja na ta veličastni čas, zato se poti do mest, kjer so stale barake, obnavljajo. Barake so takoj po vojni podrli, saj so se tod potikale razne bande, katerim bi služile kot varno zavetje.
Nama z bratom je to še posebno blizu, saj je bila mama bolničarka v njej. Vsakoletna srečanja ranjencev, bolnikov in osebja so bila nekaj desetletij neponovljiva manifestacija humanosti in tovarištva. Osebno sem poznal večino osebja, z legendarno dr. Pavlo sva si bila prav blizu; v vseh teh letih nisem nikoli slišal, da bi kdorkoli od njih o tistem času govoril v politikantski maniri, politika jim je bila tudi med vojno tuja, vse bitje in žitje so posvetili skrbi za ranjene in bolne tovariše. In kakšno je bilo razočaranje, ko so začeli nekateri svinjati tudi po njihovem delu in trudu! Toplo priporočam knjigo Partizanska bolnišnica Pavla.

Slika

Zdaj nam ostane samo še športni del poti. Gremo po levi poti (po severni strani hriba), kakšnih 100m od rampe zavijemo desno na začetek grebena. Ne moremo zgrešiti! Čez cel greben so lepo vidne še K & K gozdarske oznake, začnemo pri tej:

Slika

končamo pa pri 133
Pot je prijazna, na parih mestih se nekoliko bolj vzpne, na najbolj strmem delu je par okljuk, ki so bile v boljših časih celo zavarovane. Gotovo pa se vse spremeni, če je mokro. Do vrha je slabo uro počasne hoje. Tu pa tam vidimo še junaka, ki je preživel polomijo pred desetletji, pa tudi kakšnega padlega, ki bo hrana drugim.

Slika

Slika

Slika

Je to vrh?

Slika

Ne še!
Tu je naš cilj:
Slika


Vrha ne moremo zgrešiti, poleg gozdarske oznake je tudi triangulacijski kamen z X. Zanj bi celo trdil, da ni točno na vrhu. Narava je poskrbela, da nimamo nobenih težav s postavljanjem antene, tudi za PPS je lepo poskrbljeno.

Slika

Na izhodišče se vrneva po isti poti; kakšno eksperimentiranje po brezpotju na eno ali drugo stran nas seveda pripelje na poti, ki sta speljani po obeh straneh hriba. Namesto tega se raje podajmo proti Hudemu polju, potem pa na primorsko stran ali pa proti Vojskarski planoti. Jesen je tu resnično lepa.
Žal pa se na izhodišče pri kopališču na Lajštu ne moremo vrniti po novi poti, ki je narisana na info tabli s flomastrom. Malo pod klavžami na Idrijci, se je namreč podrlo kar lep kos poti. Najnovejše informacije in še kaj, pa bomo dobili od lovcev, ki so vsaj čez vikend vedno na Krekavšu.

Pot:

Slika

73 es cu Jurij, s57x

Odgovori