S5/TK-031 Škabrijel

Moderator: s58r

Odgovori
Uporabniški avatar
s57xx
Prispevkov: 1066
Pridružen: 19 Maj 2008, 08:08
Kraj: Škofja Loka

S5/TK-031 Škabrijel

Odgovor Napisal/-a s57xx »

»Tu pa tam je še prifrčal kak vžigalnik ali tulec šrapnela. Stisnili smo glave med ramena in odkorakali proti prevezovališču. Na ovinku sem se še enkrat ozrl na Škabrijel, ravno tedaj, ko se je na vrhu pojavil kot pinja visok dimni stolp. Satanov hrib je za slovo hotel še enkrat pokazati, da s svojo grozo ni prenehal. Razpotegnjen je ležal pred menoj temni hrbet; to je bil hrib, ki je popil toliko krvi in prizadel toliko gorja, videl toliko trpljenja in kateremu so veljale tako besne kletvice. Preklinjala sta ga tako prijatelj kot sovražnik. To je sicer hrib nadangela Gabrijela, a rekli smo mu Satanov hrib, Italijani pa Hrib smrti.« (1)

Levo in desno nad Sočo ni vrha, ki ni bil tako ali drugače zaznamovan z dogajanji med I. svetovno vojno. Kljub temu, da je morda vsem najbolj poznan t.i. »Čudež pri Kobaridu«, so se najbolj krvavi boji Soške fronte odvijali južneje od Tolmina. Škabrijel z okolico, le slabe 2 kilometra dolga fronta, je bil po mnenju premnogih najhujše bojišče Soške fronte in najhujše bojišče AO armade na sploh.

Slika

Na Škabrijel se imam namen podati s sedla Vratca. Od tam proti vrhu pelje pot, ki je deloma speljana po povezovalnem jarku, ki je nudil nekaj malo zaščite branilcem, ki so se vzpenjali proti vrhu ali so se, nekateri srečneži, z njega vračali. Do izhodišča pridem po AC Ljubjana – Razdrto – Nova Gorica, kjer v Vogrskem zavijem na staro cesto in pred OMV bencinskim servisom zavijem proti Kromberku in naprej mimo gradu, kjer domuje Goriški muzej. Ovinkasta cesta me hitro pripelje do cilja. Parkirišče ni prostorno - za avto ali dva, nekoliko naprej je še nekaj prostora.

Slika

Začetek jarka je dobro viden. Okolica je danes sicer zaraščena – podobno, kot je bila pred pričetkom bojev leta 1915. Nenehno obstreljevanje vrha (na dan je nanj padlo tudi do 15000 min in granat), ga je spremenilo v kamnito puščavo, kar je na stari sliki dobro vidno. Tudi kaverna, ki se nahaja tik ob začetku jarka na desni strani in se na stari sliki dobro vidi, je še vedno tam.

Slika

Prvi del poti, ki je večji del vsekan v skalo, je nekoliko bolj strm. Razgledov ne boste deležni. Le enkrat se pokaže sosednje pobočje Štanjela (včasih Sv. Danijel). Levo in desno od poti so še vedno ohranjene kaverne, ki so predstavljale edino kolikor toliko varno zatočišče pred nenehnim topniškim obstreljevanjem.
Ko najhujša strmina mine in teren postane nekoliko bolj položen, označena pot zapusti jarek. Gozd je v glavnem dovolj prehoden, da bi se dalo hoditi tudi »počez« a je teren še vedno precej nestabilen. Razbito skalovje, ki ga je v slabem stoletju prerasla trava in gozd, se pod nogami premika in prevrača, zato raje nadaljujem po poti.

Slika

Na vrh pridem brez težav. Ima skrinjico z vpisno knjigo, razgledni stolp, drog za zastavo in skromno spominsko obeležje vsem, ki so tu gori pustili svoja življenja. Zaradi močne burje se umaknem na severni rob jase, kjer korenine podrtega borovca služijo za fiksiranje stolpa. Še skok na razgledni stolp, ki ječi pod udarci burje. Žal razgled ni najboljši, a si vseeno lahko ogledam bojišča okoli Gorice.

Slika

S postavitvijo anten na Škabrijelu ne bo težav – celo stolpa ni potrebno vzeti sabo, saj drevje okoli jase nudi več kot dovolj opornih točk za žične KV antene. UKV aktivatorji bodo morali s sabo vzeti kaj več aluminija – to dokazujejo tudi neuspešne aktivacije do sedaj. Zgolj z ročno postajo in dvema ali tremi elementi ne bo šlo. KV je za aktivacijo med tednom čisto soliden, le pogoji niso ravno pravšnji. Bližina gre lepo, nekoliko bolj oddaljene postaje pa so bolj švohotne kot običajno.

Burja od nekod prinese nekaj kapel dežja, zato pospravim in nazaj proti avtu. Nepredvidljivo vreme mi prepreči, da bi se vračal po nekoliko daljši poti preko kot 526 in 552, kjer sta se za ceno velikih izgub pri obrambi Škabrijela odlikovala Celjski 87. pehotni In Ljubljanski 2. gorski polk. Kljub vsemu izberem nekoliko spremenjeno pot povratka (zeleno).

Slika

Z Vratc se odpeljem proti zaselku Pri Peči, ki je bil takrat izhodišče vsem enotam, ki so odhajale na Škabrijel. Žal je vse preveč drevja, za kak lepo pogled proti vrhu. Nadaljujem do Ravnice, kjer se za vaškim pokopališčem nahaja prostor nekdanjega vojaškega pokopališča iz I. vojne. Po II. vojni so večino pokopališč tu okoli zravnali in namenili drugi uporabi (travniki, pašniki), tu pa je še ostal star spomenik, ki se mu je pred kratkim pridružila spominska plošča. Pot nadaljujem do predela na karti označenega kot »Sleme«, kjer so šele 80 let po koncu bojev na Škabrijelu tudi Slovencem, ki so ostali tam, naredili preprost spomenik.

Več slik je v galeriji … KLIK!

Opombe:
(1) Zapis enega od preživelih branilcev, povzeto po knjigi »Škabrijel, Soška fronta 1917«, avtor dr. Vasja Klavora, od koder je tudi slika Vratc po koncu bojev. Priporočljivo branje kot predpriprava za obisk vrha. Nekaj osnovnih dejstev okrog bojev na Škabrijelu pa dobite tudi na tej povezavi.
Jure S57XX

Odgovori