Stran 1 od 1

S5/TK-040 Veliki Črmenjak

Objavljeno: 22 Jan 2011, 18:01
Napisal/-a s53x
Povod za ponoven odhod v Trnovski gozd je bila na prvem mestu megla, ki se je zadnji teden naselila najprej vse do nadmorske višine 300 m, zadnje dneve pa se je malo premislila in je vztrajala še do nadmorske 260 m. To pa pomeni, da je bilo celotno območje obale, cele goriške in še naprej furlanske nižine pokrito s pokrovom, ki ni spuščal skozi sončnih žarkov. Ponavadi se to dogaja v jesenskih dnevih, tokrat pa je narava očitno malo zgrešila koledar in pozabila, da nam mora poslat tudi malo burje, ki smo je toliko vajeni.
Slika
Kmalu po izhodu iz Nove Gorice se je na Prevali ta megleni smrad razblinil, kot, da ni nikoli obstajal. Ampak pogled nazaj je pa ponujal en neverjetno lep pogled, ki ga mi "nižinci" nismo niti malo vajeni. Na nos si je bilo potrebno povezniti sončna očala kajti belina, ki se je razkazovala v dolini se je bleščala kot tista luč, ki naj bi se po pripovedovanju, prikazovala na koncu predora. Prav smešno je bilo, kako se meščani dušijo v megli, njihova malo dvignjena periferija pa uživa v toplem božanju sonca. Vi kar silite v mesto, sem pomislil ob tem.
Tam kjer se nad Trnovim in Rijavci, pod Kopitnikom konča asfaltna cesta, tam je že mnogo let vzletišče jadralnih zmajarjev. Na tej točki si točno nad vsem znano Vitovsko cerkvijo. Če vzameš malo zaleta in se dobro odrineš garantiram, da po 300m prostega pada, zadaneš streho cerkve v nulo. Jo je nemogoče zgrešit. Dobro, dogodka se sicer ne bi več spominjal, ampak zadel pa bi jo. To pa ja!
Na tej točki je tudi veliko parkirno mesto in na tej točki zamenjam bencinski štirikolesni pogon na humanoidnega dvokolesnega.
Zanimiv je še pogled na SOTA BR-023, ki je glede na slike, v zadnjih dneh postal IOTA BR-023.
Nadaljevanje po trdi makadamski podlagi je tekoče, vmes pade še nekaj tekočih telefonskih pogovorov in kmalu prideš do Krnice, kjer stoji velika gozdarska koča in je razcep poti. Tista ta leva deluje bolj položna in zato gas po njej.
Ob prihodu na Prevalo prevoziš nekje okoli 200 višincev in tu se že odcepiš od asfalta, ki je bil nanešen na cesto predvsem zaradi krajšega, a strmega vzpončka. Pot, ki se nadaljuje je ista po kateri prideš tudi na eno drugo soto, na Praprot. Le na vrhu naslednjega prevala ne greš desno v hrib, ampak se še malo spustiš( vmeš še pošteno padeš na ledeni ploskvi) in kmalu se začne končni vzpon na Veliki Čermenjak. Kljub temu, da je temperatura okoli 8°C in da snega skorajda ni, je na senčnih mestih še vedno prava Sibirija. Že hoja po poledeneli cesti je nerodna, kaj šele vožnja z biciklom. Sem malo izračunal, da je bil skoraj na vsakih 300m po en zdrs ali pošteno povedano, padec na rit!
Slika
Še najbolj zanimivo je bilo na zadnjem odcepu med Malim in Velikim Črmenjakom, ko sem za 5 m poti sigurno porabil 15 minut. Ne samo, da ni šlo naprej, enkrat me je celo spodneslo in zapeljalo z vedno večjo brzino proti robu ceste in v grapo pod njo. Na koncu si je bilo treba z enim ostrim kamnom vsekati v led stopinje in potem je bil tudi ta 5m položni del premagan.
Pot ali bolje vlaka pripelje vse do vrha kote 1336, ki se jo vidi na karti levo od TK-040. Za hojo je primerna, za vožnjo gor pa je prestrma. Ob prihodu na vrh, to je na konec vlake, je potrebno izbrati stezo na desni, ki lepo pelje po slemenu vse do našega vrha. Jeseni in pozimi je lepo vidna in menim, da zaradi svoje skoraj meterske širine, tudi pomladi in poleti.
Vrh je kot vsak vrh. Ob prihodu nanj najprej pomisliš, da je pravi tisti, ki ga vidiš 30m naprej, vendar, ko prideš na tega drugega opaziš, da si kakšen meter nižje od pravega vrha. In tudi, če zgrešiš ni nič narobe saj je še vedno v mejah, predpisanih v našem ARM'u.
Postavitev antene ne predstavlja nobenih težav. Visokih dreves je dovolj, da leteči kamen ponese svoj tovor med njihove veje. Postavljen je bil nov rekord, to je 5m visoko dvignjena antena brez pomoči ribiškega pribora.
Klofarija kot klofarija. Sicer je bilo malo zmede, ker ta vrh še ni vpisan v bazo na sotawatch ampak smo se hitro pomenili in zadeva se je nato lahko nadaljevala še na 30m obsegu. Tu je prišel na svoj račun predvsem evropski sever, ki me na 40m ni slišal.
Slika
Na južni strani, tik pod vrhom je na enem drevesu neke vrste kapelica. V njej je slika fanta,ki je očitno na tem mestu leta 1958 izgubil svoje življenje. Kdor gre naslednjič gor naj prosim vzame s sabo eno svečko. Saj ni ne predraga in ne pretežka. Tista sveča, ki je zdaj tam ima že lep čas spraznjeno baterijo.
Spust je spet potekal po kavbojsko, po najslabši možni varianti kar se tiče varnosti, to je izven poti. V primeru, da se ti kaj zgodi te v teh gozdovih živ hudič ne najde. Ampak adrenalinsko pa je, ja! Gor sem bicikel v glavnem porival in prenašal, za dol sva pa zamenjala. Za gor je bilo slišati le sopenje in občasnen "porkodindijo", za dol pa vriskanje in občasno škripanje zavor. Tisti del, ko se vračaš po gozdni cesti pa itakni zanimiv in ne zasluži niti besed, niti črk v nadaljevanju.
Slika

Ker tokrat nisem pustil fotoaparata v avtu je več slik v galeriji!