S5/TK-033 Mrzli vrh

Moderator: s58r

Odgovori
Uporabniški avatar
s57xx
Prispevkov: 1066
Pridružen: 19 Maj 2008, 08:08
Kraj: Škofja Loka

S5/TK-033 Mrzli vrh

Odgovor Napisal/-a s57xx »

Mrzli vrh (TK-033), Selski vrh, Bučenica (TK-034), Kuk in Mengore so vrhovi na dveh grebenastih gmotah zahodno od Mosta na Soči, ki so vseh 29 mesecev I. svetovne vojne ob Soči tvorili t.i. Tolminsko mostišče. To je bilo edino AO ozemlje, ki je ostalo na zahodnem bregu Soče vse do »čudeža pri Kobaridu«. Glede na trenutno poznana dejstva (in kresanje mnenj med zgodovinarji) pa bi bilo morda bolje govoriti o »čudežu pri Tolminu«, saj se je tu pričel preboj fronte, ki je zelo hitro na široko odprl vrata v nezaščitene nižine Italije. Napad se je pričel 24. oktobra 1917, zato se skoraj spodobi, da si na obletnico ogledamo enega od vrhov, ki so kaj takega omogočili.

Slika

Že preizkušena naveza v zasedbi Jurij & Jure si za izhodišče izbere parkirišče na prevalu Poljance, ki deli greben Kota 492 - Mrzli vrh – Selski vrh od grebena Bučenica – Kuk - Mengore. Velik in označen parkirni prostor, ki je v osnovi namenjen obiskovalcem Mengor, ne morete zgrešiti.

Slika

Od parkiriša jo mahneva preko ceste Kozarišča – Most na Soči po dobro vzdrževani gozdni cesti, ki se najprej vzpne po severnem pobočju, a kmalu zavije na vzhodna pobočja. Razgledov ne boste deležni. Celotno pobočje je poraslo z gozdom. Tudi tam, kjer so na kartah še vrisane poseke ali pašniki, je večinoma vse že zaraščeno. Včasih je bilo drugače. To se vidi na starih slikah, na nekdanje travnike pa spominjajo tudi razpadajoči seniki. Nekateri so v karte vrisani in dobro služijo kot orientir.

Slika

S ceste zavijeva na strmo a široko pot na mestu, ki ga označuje stebriček s puščico. No, bolj vpadljiv je razpadajoč senik prekrit z valoviti pločevino, tako da odcepa res ne morete zgrešiti. Kljub napenjanju oči zgrešiva vhod v kaverno, ki jo je poslikal Miloš prejšnje leto. Pot, ki jo prehodiva, se okrog kote 492 nekoliko razlikuje od tiste, ki je vrisana na karti. Vzrok je sledenje ostankov jarkov in ponekod bolj zaraščeni predeli. Naletiva tudi na majhen spomenik s komaj razločnim napisom. Kolikor uspeva razbrati, je leta 1915 tam svojo pot končal eden od napadalcev.

Slika

Pot je ponekod videti, kot bi hodil po tunelu. Ob razpadajočem seniku jo je potrebno zapustiti in oditi naravnost proti vrhu, ki se nahaja kakih 40m vzhodneje od točke, ki je označena na kartah. Ne morete zgrešiti, saj je videti, kot bi nekdo nametal na kup skale. Za njimi se skrivajo ostanki jarkov, vsekanih v kamen. V betoniranem delu so vrezane letnice 1928, luknja sredi te gmote pa da slutiti, da je včasih tu nekaj stalo. Drugih oznak na vrhu ni.

Slika

Skale služijo kot dobra osnova za postavitev PPS-a, a bo z antenami večji križ. Krošnje so nizko, tako da bo z dipoli nekaj težave. Vertiakalko privežem ob močnejšo vejo in jo brez težav porinem skozi veje. Že na QRL? in znak se prične standardna KV gužva. Jurij poizkusi na UKV-ju, a razen dveh lokalcev ni uspeha. UKV aktivatorji se bodo morali kar potruditi.
Vreme počasi neha sodelovati, saj prične močneje rositi. Tudi vlaga in mraz se pričneta zajedati v kosti, zato na hitro pospraviva, se napraviva za dež in odideva proti izhodišču. No, raziskovalna žilica vseeno ne da miru, zato preveriva pot, ki se nadaljuje proti Selskemu vrhu. S sedla se odcepi slabši kolovoz, ki hitro pripelje nazaj na cesto, ki sva jo prej zapustila nekoliko niže. Spust mine v klepetu, preverjanju razlik med kartami in dejanskim stanjem v naravi in ugotavljanju, da že dolgo časa nismo videli toliko močeradov.

Slika

Kaj reči na koncu? Škoda za vreme. Kljub dobrim obetom v začetku se je kasneje trudilo približati vremenu pred 93 leti. Nekaj sonca bi poudarilo jesenske barve, ki jih dež počasi odnaša. Kljub enostavnemu hribu stikanje za ostanki vojne vzame kar nekaj časa, zato porabiva od izhodišča do vrha več kot uro in pol, za spust pa uro. Hudega obiska na vrhu ni pričakovati. Kolikor je prometa ga je verjetno le na poti, ki se nadaljuje mimo Mrzlega do Selskega vrha.
Zaradi nezanesljivega vremena se odpoveva Bučenici, ki sva jo sprva načrtovala za popoldan.

Več slik je v galeriji. Avtor nekaterih fotografij je Jurij.
Jure S57XX

Odgovori