S5/TK-020 Bevkov vrh

Moderator: s58r

Odgovori
s57x
Prispevkov: 273
Pridružen: 09 Jun 2008, 15:40

S5/TK-020 Bevkov vrh

Odgovor Napisal/-a s57x »

Včasih smo malo nerodni in ne pišemo spominov na naša popotovanja po hribih. Že najdemo sto in še kakšen izgovor, da nam ni treba deliti vtisov z drugimi. Pa tako dobro dene, če je opisu dodana še kakšna fotografija! Marsikoga prav te tako navdušijo, da se še sami podajo v »sotaške« vode. Velikokrat se sprašujem, koliko nas bi hodilo z radioamatersko kramo po hribih, če bi dobili točke samo lovci. Brez dvoma pa bi brez nas marsikateri vrh, ki je izven romarskih poti, sameval. Prav SOTA nam je odkrila marsikateri biser!
Žal se zaradi naše lenobe pojavijo dvomi o pristnosti dela s kakega vrha. Že ena sama slikica bi razblinila vse tovrstne misli. Na veliko sicer opletamo s tem vseobsegajočem in vsebujočem hamspiritom; kako pa je s pravili dandanes, pa ve že vsak paglavec. Žal so danes prepogosto cenjene vrline, ki so pravo nasprotje hamspiritu. Prijatelj Mirko vedno pravi: Pa tako majhna je naša lužica… Roko na srce, ni ga čez oni stari rek: Clara pacta, boni amici!

Za svojo lenobo imam pripravljenih kup opravičil: ničesar novega in zanimivega nisem »obdelal«, nobene posebne volje po pisanju nimam, časa kronično primanjkuje, ja, in še z računalnikom, odkar imam »ta nova« Okna, se marsikdaj ne sporazumeva. Nazadnje me je imel za norca glede nalaganja slik, tistega »Kopiraj mesto slike« ni in ni bilo. Da ne omenjam, čeprav se sliši precej lovska, da mi je pred kratkim zmrznil fotoaparat (prav mi je, saj ni pršut, da bi se dobro počutil obešen na zraku), še sreča, da obstajajo telefoni. Ker je bolje pozno, kot nikoli, sem se z malo zamudo vendarle spravil k pisanju.

Žena pravi, da nisem normalen. Oni dan preberem, da tudi naš vseved v lazenju po gričih ne vidi kaj posebno pametnega. Boljšo polovico že razumem, saj ne bi rada ostala sama, če kje spustim dušico zaradi preobilnega nahrbtnika. (morda bodo prav zato pogajanja okoli nabave opreme, primernejše mojim letom, lažja), ostali pa… kakor jih je volja. Končno, vsako tele ima svoje vesele!
Obstaja metoda, kjer moja »nenormalnost« delno zgubi na teži; SPP je kot nalašč za združitev interesov, xyl pa je manjkal zadnji del te poti. Živijo Primorska!
Tinijan je hribček, ki zadovolji obe interesni sferi, kot bi se reklo učeno. Da bi bilo vse čimbolj v stilu, smo jo mahnili kar iz Spodnjih Škofij. Tolčemo asfalt, druge poti ni. Preseneča nas obilica vsakovrstnih odpadkov ob poti - 17. aprila bo potrebno pošteno zavihati rokave.
V vročini je pot kruta, tokrat pa o kakšni toploti ni sledu; še več, ko sem sedel tam za cerkvijo in se mučil s šibkimi signali, je pričel kar na gosto naletavati sneg. Pa taka sončna Primorska…

Slika

Planinska tovarišija je imela zime vsaj za nekaj dni zadosti. Saj ne, da bi se sam prav pretirano navduševal nad mrazom, mi je pa sila všeč, ker v tem času ni nobene leteče in gomazeče golazni!
Žene ta argument, niti to, da je Bevkov vrh točka SPP, naslednji dan ni prepričal. Tudi sam tega razglednega hriba še nisem videl od blizu; še tradicionalni pohod nanj takoj po novem letu, me do sedaj ni premamil. Pa ne zato, ker se mi na tak dan ne bi ljubilo pretegnit krake in pretresti ponavadi preobjedeno drobovje. Na živce mi gre… no ja, nimam posebno razvitega črednega nagona. Imel sem samo informacijo, da najhitrejši (ali pa najbolj žejni) pridejo iz Otaleža do Slabeta, kjer si privežejo dušo, v 45 minutah.
Dostop s Primorske strani je enostaven, le kažipota, ki nam pove, da je do Otaleža
4 km, ne smemo zgrešiti. Magistrala, imenovana tudi Keltika (ne vem, ali zato, ker so po njeni trasi nekoč hodili Kelti, ali zato, ker danes ustreza takratnemu prometu), ki povezuje osrednjo Slovenijo s Posočjem, je do križišča na Želinu, kjer se odcepi pot v Cerkno, to je le malo naprej od »našega« kažipota, dokaj solidna. Cesta, ki se popravlja tudi z EU sredstvi (upajmo, da bo kaj denarja ostalo tudi za varovalne ograje), nas skozi Lazec in Plužne v slabih 10 minutah pripelje v 300m višje ležeči Otalež, zaselek z manj kot 200 dušami. Parkiram zraven cerkve sv. Katarine. Kažipota, ki nas usmeri proti Bevkovemu vrhu, in za današnje čase za marsikoga (!) provokativne oznake ne moremo zgrešiti.

Slika

Markacije in puščice nas vodijo ves čas po južnem pobočju hriba; najprej proti levi, v SZ smeri, že čez par deset metrov, potem, ko se stara pot obrne v desno, nas puščica usmeri na kakih 20m višje potekajočo asfaltno pot. Ker je bil sneg trden (še vedno se mi naježijo ostanki las, če se spomnim februarskega gaženja na Sivko), grem kar naprej po kolovozu proti kmetiji Na Hmenici. Ko se izvijem iz gozda, ne nadaljujem naravnost po bregu proti kmetiji, pač pa sledim kolovozu, ki je speljan desno okoli hribčka.

Slika

Po uri počasne hoje in slabih 300m pridobljene višine pridem do hiš. »Uradna«, markirana pot sicer ne gre čez dvorišče, vendar gospodar nima nič proti, če kar tod nadaljujem proti vrhu. (markirana je glavna cesta, ta gre naprej čez greben proti Cerkljanskemu vrhu in naredi ovinek okoli Hmenic; pri povratku sem videl, da je smerokaz v ovinku nad kmetijo, ki nas usmeri proti Otaležu, nekdo obrnil in nas pošlje h kmetiji in tako hočeš nočeš pri povratku nekoliko skrajšaš pot).
Proti Slabetu, opuščeni kmetiji tik pod grebenom, je speljana solidna pot, na sončni legi se na robovih izpod snega kaže asfalt. Takoj, ko pridemo v gozd in višje v strmini pa je še prava zima.

Slika

Slika


Vse je še na debelo pokrito s snegom. Na sumljivih mestih s palicama preizkušam trdnost snega, saj ne bi rad ponovil telovadbe, ki sem jo izvajal prejšnji mesec. Čas me tokrat ni priganjal, saj aktivacije nisem najavil, ker se mi ni sanjalo, kakšni so snežni pogoji na tej višini oziroma, ali bom sploh prišel na vrh. K sreči je bila bojazen odveč.
Po stezi mimo Slabeta je le par minut do kapelice, kjer dobimo žig SPP. Kaže, da so sovodenjski planinci slišali za naše težave glede vrha pa so postavili kažipote, da se ne moremo zgubiti.

Slika

Že res, da je od tod krasen razgled, ob lepem vremenu se vidi celo Dolomite, pa še klop in miza sta na razpolago, ampak pravila so pravila.

Slika

Laški geometri niti slutili niso, da bodo triangulacijske oznake, ki so jih začeli takoj po rapalski pogodbi postavljati po naših hribih, še dandanes dobro služile našim, SOTA potrebam. V tistem času so bili seveda vsi taki hribi goli, drevje so na široko posekali, saj je marsikateri služil tudi kot opazovalnica, Jugoslavija in kasneje Rupnikova linija je bila namreč na dosegu topovskih granat.

Slika

Vreme tokrat ni bilo naklonjeno študiranju zemljepisa, tudi kapa in rokavice so prav hitro zamenjali lokacijo, saj je burja prav tanko brila čez zasnežene travnike. Hitro se odpravim proti vrhu po komaj vidnih sledeh, ki so prišle iz cerkljanske smeri. Te se kmalu se odcepijo v desno, proti Sivki, ki je naslednja točka SPP. Naša pot zavije proti Sovodnju, dobro označen vrh je par metrov v redkem bukovem gozdu.
Pozimi ni težav s postavljanjem dipola; polagalko privežem kar ob nosilec škatle z vpisno knjigo, »miza« je tudi očiščena, le debla, ki ga omenja Jure, ni videti. Ni bilo druge izbire, moral sem klečati pred postajo, čeprav pravijo, da se kleči samo pred bogom.
Band je dihal čisto drugače, kot prejšnji dan na Tinijanu. Le v roke je bolj zeblo. Pa »kemik« se je nekaj kujal, slušalke pa tudi ne marajo mraza, kabel je ves trd in ko premaknem glavo, enkrat sabotira leva, pa desna, včasih obe. Še dolgo so zdržale!
Ne vztrajam prav dolgo v tistem vetru, noge imam kmalu od mraza in klečanja kar trde, levo koleno me spomni, da sem z njim na zimski aktivaciji Sivke počel grdobije. HD zimske hlače in dolge gate, ki bi verjetno pripomogle k boljšemu razpoloženju, pa so spet ostale doma na toplem. Posebnega navala na 40m ni, pozna se nekoliko poznejša ura. Še sreča, saj imam prste kmalu trde, v rokavicah pa težko hitro pišem. Na naslednjo »mrzlo« aktivacijo bom vzel s sabo mizarski svinčnik!
Še kratek skok na 30 m. Ker imam v dnevniku vse najzvestejše lovce, brez katerih aktivacija ni popolna, se po dveh, treh CQjih v prazno, brez slabe vesti poslovim.
Vračam se kar povprek, do kmetije se spustim kolovozu, ki je označen na Geopediji in poteka južno od kote 1041. Verjetno je tudi ta pot markirana, vendar sem oznake prezrl ali pa so še pod snegom. Kakorkoli, kažipoti so že od daleč dobro vidni in moramo biti res nerodni, da se tod zgubimo.
Zoprno pihanje se umiri, tudi noge se mi hitro zmehčajo in hoja postane prav prijetna, saj mi ni treba paziti, kdaj in kje bo sneg popustil. Na Hmenicah ne zavijem na zasnežen kolovoz, pač pa pot nadaljujem kar po asfaltu. Osamljeni zeleni telohi kažejo, da tudi v te kraje počasi prihaja pomlad.

Slika

Opisana pot je daljša, kot že opisane in tiste, ki radi vse opravijo na hitro, ne bo preveč zanimala. Gotovo pa bo pritegnila ljubitelje sprehodov po cvetočih travnikih

Odgovori