S5/TK-034 Bučenica

Moderator: s58r

Odgovori
s57x
Prispevkov: 273
Pridružen: 09 Jun 2008, 15:40

S5/TK-034 Bučenica

Odgovor Napisal/-a s57x »

Kako spodobno obeležiti konec I. svetovne vojne pri nas? Z aktivacijo kakega hriba, ki je odigral pomembno vlogo, a ne?
Žal mi je uspela le aktivacija Javorščka, ki ga nekateri primerjajo celo z judovsko Masado (na našem hribu potomci pred dva tisoč leti uspešnih osvajalcev, hvala bogu, niso imeli sreče!) in pa Bučenice, ki je imela skupaj s sosednjimi hribčki zelo pomembno vlogo pri obrambi tolminskega mostišča. Na njenih severnih meliščih, tik nad Sočo, je imel 24.10.1917 izhodiščne položaje tudi Erwin Rommel s svojo enoto. Kaj se je dogajalo po tem datumu, več ali manj vemo.

Morda koga v teh jesenskih dneh zamika izlet v te kraje, morda se poda celo na Pot miru, katere del poteka prav tukaj.

Kilometri iz Idrije do Mosta na Soči se vedno vlečejo, cesta je na nekaterih mestih ozka in ne dopušča nobenih neumnosti. Malo pred Slapom se nam odpre pogled nekam proti Kaninskemu pogorju in hribom nad Tolminom, ozračje je čisto in nenavadno toplo, dan je idealen tudi za kakšno desetko.
V Mostu zapeljem naravnost mimo bencinske črpalke, prečkam Sočo in se zapeljemo proti Kozarščam; na vrhu klanca je preval Poljance in tu zavijem desno na veliko parkirišče. Presenečen sem, ker so parkirani samo štirje avti. So vsi na sosednjem Cvetju, kjer neusmiljeno ropotajo motokrosisti?
Hitro se otovorim in zašibam po krajši poti proti vrhu Mengor, kjer je cerkvica Device Marije. Mislil sem, da si bom lahko ogledal, kje so se zbirali vodje kmečkega punta leta 1713 (kaj je že bilo narobe – tlaka pa še desetina, uf, so bili tečni… ali kaj so nas že nekdaj učili?) pa še muzej v naravi. Na koncu mi je začelo primanjkovati časa, saj sem se precej zamudil z ogledovanjem ostalin objektov, ki jih je zgradila avstro – ogrska vojska. Vsa čast vojakom, da so zdržali vseh 29 mesecev. Če bi laški osvajalci prebili obrambo tolminskega mostišča, bi bila naša zgodovina gotovo drugačna. Le kaj bi bilo, če bi tajni »Patto di Londra« obveljal?
Pedantnost, s katero so sredi neprestanega obstreljevanja gradili objekte, je še danes občudovanja vredna. Le zakaj je bilo potrebno označiti, da se v tej in tej kaverni nahaja to in to… in ne nekaj drugega? (spomnil sem se, kako je bilo nekdaj v naši ljudski… večina je vedela samo kje se dobi pivo).

V tej kaverni je bil žaromet:

Slika

Položaj havbice:

Slika

Slika

Slika

Slika

Ura je bila že pol četrta, jaz pa se še vedno »pasem« po vzhodnemu pobočju Mengor! Devica Marija me bo že počakala, lovci pa znajo biti nervozni! Hitro krenem po bližnji stezi proti sedlu, kjer je križišče poti, ki vodijo do razgledne točke, proti vrhu Bučenice in v dolino.
Širok kolovoz se hitro vzpenja po grebenu proti vrhu. Bučenica je spet eden izmed hribov, kjer je zmeda glede višine in lokacije vrha. Zanimivo, celo v Atlasu okolja je narisan trikotniček na koti 498,33m kakih 250m zahodno od pravega vrha! Da pa ne bi prihajalo do zmede med aktivatorji in kakšnega nepotrebnega prerekanja, kje je vrh, so nanj lepo postavili tablo!
Slika

Vedno, ko kam sopiham in ni posebne paše za oči, spustim možgane na livado. Le kaj bi me v tem klancu, poleg SOTA nahrbtnika, lahko težilo. Ja, ZRDej vendar! Ponavljam člene, ki so mi posebno pri srcu. Ma, končno, saj ni važno, kdo je avtor, po izdelku sodeč je mojster pozabil, da nismo več v prvi petletki. Pokojni Gostiša bi rekel: »La firma«. &%$#«#, in ta pisarija naj bi bila višek demokracije (hami smo po malem mračnjaki, zato moramo imeti vsaj zakon tak, da ostali svet na rit pade!). Pa mi grozi z nekakšnim (neprofesionalnim) monitoringom. Kaj to pomeni? Bom dobil opomin, ko mi tam gor v burji otrpnejo prsti pa mi odfrči kakšna pika? In enkrat sem delal z nekaj več kot 10 W na QRP frekvenci. Uf, to zna biti tudi sitno. Ma, da ne naštevam, kaj mi je vse rojilo na tistih nekaj sto metrih. Potem se pa zgrozim, Jura, pa tebi bodo gladko vzeli licenco! To pa moram pojasniti: pred leti me je prijatelj Bruno proglasil za najbolj »žleht« S5 hama. Kar me nihče ni odvzel tega naziva, si pač lahko včasih privoščim kakšno v tej maniri. In ker mi je finančno poslovanje ZRS nejasno, sem sklenil, da letos zase in juniorja ne plačam kotizacije prav pridno. Kapric pač, bi kdo rekel; ampak, še malo dodam, pa imam transverter za 4m. Oni tam pa moj sold sila čudno obračajo. Pa čakam in čakam, kdaj me kdo pocuka za rokav, kdaj me vržejo ven iz kolbuka, pa še kaj. Nič. Evidenca gor ali dol. In mene, starca, je šele grožnja po odvzemu licence premaknila… in ne mile prošnje, da zveza ne more več poslovati, ker nisem poslal cekinov. Pa me je prestrelilo iz leve na desno: ej, saj to so vrli avtorji zakona imeli v mislih! Pri zagamanih S5 hamih samo grožnja zaleže.

S tem svetlim spoznanjem je paša zaključena – noge pa me brez komandanta odnesejo malo predaleč. Za vnuke bi lahko nadaljeval: pa sem vrh najprej obkolil, šele nato sem ga začel osvajati z vzhodne strani. In to skozi pravo džunglo! Šele potem, ko sem razpenjal zahodni krak antene, sem »odkril« neprimerno lažji dostop.

Da poenostavim: malo preden pridemo na vrh, se pot razširi v jaso, še avtobus bi tu brez težav obrnil. Precej velika skladovnica drv se tu že kar nekaj časa medi, verjetno čaka na višjo ceno kurilnega olja. Kakih 30m naprej zavije v desno dobro vidna pot in čez staro poseko se v 5 minutah vzpnemo na vrh! Pravzaprav vidimo naš cilj že od daleč; par dreves so gozdarji namenoma pustili in ti iz hvaležnosti lepo skrbijo za nadaljevanje vrste. Morda bodo kdaj celo očistili nekaj kvadratnih metrov gošče, takrat bomo nagrajeni z lepim razgledom na okoliške vrhove.
Še dobro, da Bučenica ni kakšen kultni hrib, ki bi ga vneti zbiralci točk trumoma oblegali. Si predstavljate reakcijo, ko bi tam sredi tistega šibja ves prepoten lahkoatlet zagledal sedečo kreaturo s slušalkami na glavi pa neko čudno robo na nahrbtniku? Da o anteni sploh ne govorimo. Niti SOTA zastavica ne bi kaj dosti pomagala. Ja, kaj pa obratno? Ne, tam gor pa res ne bi pričakoval nikogar!

Kakšno poglobljene študije glede antene v tisti gošči ne pomagajo - palico pritrdim ob tablo, polovica žice je v zraku, ostalo potegnem »kar tako« med tistim mladim lesovjem. Kaže pa, da je to odlična postavitev, saj so me tokrat slišali prav dobro, pa tudi SWR je ostajal daleč na levi strani. Me prav zanima, kako bi se obnesla vertikalka?
SSB QRM je bil dnevu primeren. Ali so se zaradi tega tokrat skoraj vsi postavljali točno na »nulo«? Nekateri lovci so še vedno sila neučakani, ali pa sploh ne poslušajo, kaj se dogaja na bandu. Žal se zaradi nekaj takih izjem cela procedura zavleče in band postane nervozen. Nekateri zadevo vzamejo sila resno in bog ne daj, da bi ti zmanjkalo energije, preden te logirajo.
Prav veliko časa se nisem smel zadrževati tam gor. Ko gre enkrat sonce za sosednji hrib, se hitro stemni. Malo sem že obupal, končno pa se iz šuma zaslišita še Roy in John. Zdaj se lahko poslovim. Šaro (kot pravi xyl) pospravim v rekordnem času… in šele takrat mi »kapne«, da nisem naredil niti enega posnetka prav po vojaško zakamuflirane PPS. Pa drugič.
Pazljivo se prebijam čez na pol trhle veje, ki gnojijo na »novo« odkrito pot. Ugreznil bi se od sramu, če bi moral poklicati pomoč zaradi kakšne nesreče. K sreči tokrat nisem pozabil na baterijo (na nove vložke pa, hi), ki je že sredi klanca začela služiti svojemu namenu, saj nisem videl niti ped pred sabo. V 20 minutah pridem na križišče, naredim še nočni posnetek info table, seveda za kasnejše študije, in že šibam v dolino.

Slika

Bučenica je prijeten hribček. Aktivacijo lahko združimo z ogledom Mengor, pri romarski cerkvi so menda tudi močne energijske točke, kjer si napolnimo akumulatorje. Kogar zanima zgodovina I. svetovne vojne, bo imel tudi dosti dela. Tudi Mrzli vrh, JA-034 je prav blizu našega izhodišča.


73 es cu, Jurij s57x

Odgovori