Poti
Izhodišče:
Za izhodišče izberem nekdanji prehod Učja (ali Učeja), od koder pelje še kar dobra cesta proti sedlu pri planini Božica. Avto pustim nekoliko niže, pri zadnji lovski koči, kjer me počaka lepo v senci (modra).
Dostop:
Glede nadaljevanja ni kaj veliko razmišljati. Po cesti, ki večji del poteka skozi gozd, proti sedlu, kjer se desno odcepi stezica proti vrhu (rdeče). Ko cesta zapusti gozd, se nam odprejo razgledi proti Kaninskemu pogorju.
Pogled nazaj
Takoj, ko pridemo iz gozda, začnemo čutiti moč sonca. Žal tudi pot proti vrhu, ki dokaj sledi greben, ne pripomore, da bi nas kak vetrič malo ohladil.
Tik pod vrhom
Pot je drugače čisto prijetna in nenevarna, le tam, kjer se pod vlažno zemljo skrivajo skale, rado malo drsi. Je pa druga težava. Kmalu se pojavijo obadi in njim podobna golazen, ki se sploh ne dajo odgnati. Ene slišiš, drugi pa se čisto potihoprikaradejo in jih začutiš, ko je že prepozno.
Na bandu:
Vrh zaseda stolp, ki je v precej žalostnem stanju in objekt, ki ni dosti boljši. Potrebno je paziti, kod stopiš, saj j epostavljenih kar nekaj »min«, ki pa niso živalskega izvora, razen če tod gojijo živino, ki uporablja toaletni papir.
Kažipot služi za postavitev antene ...
PPS postavim ob skali, ki označuje vrh. Napisi na njen so komaj še razpoznavni. Po dolgem času ponovno uporabljam KX1. Postaja se odlično obnese, hkrati pa zaseda bistveno manj prostora v nahrbtniku kot K2. Ga bo potrebno večkrat vzeti v hribe.
Kljub temu, da aktivacija ni bila najavljena na SOTAWatch, na bandu hitro nastane veselica. Levji delež zvez prinese 40m, skok na 30m ni kaj prida produktiven, 20m pa je strel v prazno, zato sledi pospravljanje in odhod proti avtu. Kljub vsemu se v logu nabere okrog 50 zvez.
Sestop:
Poteka delno po poti dostopa, delno po opuščeni cesti, ki je povezovala Italijanske položaje med 1. vojno (ni vrisane sledi). Na grebenu južno od planine (Mali vrh) so še dobro vidni ostanki strelskih jarkov in zaklonov.
Planina Božica
Zaključek:
Nezahteven izlet, a sem se ga lotil v prevročem vremenu. Še kako je pasalo, da sem zadnji del poti naredil v gozdu in se nekoliko ohladil, predno sem se vsedel v avto, ki je čakal v senci. V dopustniških časih je cesta z Učje dokaj prometna in je kar nekaj težav pri srečevanju. Glevnoi vzrok prometa so jadralni padalci, ki jih na veliko vozijo na sedlo. Presenetilo me je spoznanje, da je tudi cesta iz Breginjskega konca (južno pobočje) precej oblegana. Na obeh najdete vse od osebnih avtov, kombijev in terencev.